Schimpfluch, 2014

V nocojšnji Tolpi bumov poslušamo monumentalni dvojni CD švicarskega noiserja, vokalista, elektrofonika, performerja, raziskovalca in aktivista Davea Phillipsa z naslovom »Homo Animalis«, ki je izšel pri založbi Schimpfluch. Kot nekakšen zbir, predrugačenje oziroma dokončanje del in pristopov zadnjih nekaj let je »Homo Animalis« manifest Phillipsove človeško-umetniške intence, ki pa mu je dodan tudi pravi, čeprav nujno eksperimentalno odprt in parcialen manifest »humanimalizma«, v katerem je združil svoje poglede na človeka, njegov odnos do okolja, živali, rastlin ter v obraz vpijočo zapuščino socialno-politično-religioznega zajeba planetarnih razsežnosti.

Dave Phillips je poleg Masamija Akite alias Merzbowa skozi zadnji dve desetletji eden najvidnejših uporabnikov noiserske platforme za agitacijo k ukvarjanju s problemi, kot so živalske pravice, mesna industrija, ekološke katastrofe, uničevanje zemeljskega biotopa itd. Hvalevredno in resno početje, ki sega onkraj deklamiranja floskul in ki gre v samo srce problema – problema empatije, organsko-ekosistemske povezanosti ter izziva postopne de-antropocentralizacije prek možnosti izkušanja bolečine. Dojemljivost za surove in, pogojno rečeno, »univerzalne« afektivne kvalitete surove hrupnosti in krika postane tako sredstvo kritike civilizacije, izkoriščevalske ekonomske politike in globalnega posilstva vsega. To pa prek sklicevanja na tisto, kar nam je vsem skupno, kar je je obenem katartično in povezovalno, razdiralno in ljubeče, kar raje ojačuje afinitete, namesto da bi jih posekalo in pristalo na triumf arogance in vzvišenosti te mlade in pomilovanja vredne človeške rase. 

Zbirka tez o tem, kako deluje oz. bi naj deloval »humanimal«, ki pospremi ploščo »Homo Animalis«, je tako nekakšna kulminacija Phillipsovih raziskovalnih tangent, hkrati pa predana izpoved določenega doživljanja sveta, upov in strahov ter neizpodbitne nuje živali, ki bije pod tankim slojem samozadostnega in ozkoglednega rezoniranja, okostenelih psiho-socialnih situacij, ki ne služijo več ničemur. In ki jih je treba prebiti z izbruhom ritualno-katarzičnega krika, ki je hkrati z agresijo predočenje najelementarnejše ranljivosti in krhkosti. Vendar iz desetih kompozicij/konstrukcij, ki tvorijo to dvojno izdajo, veje precej specifičen karakter. Nikakor ne gre za eno samo noise izpiranje od začetka do konca, temveč smo prisotni pri nečem mnogo bolj mračnem, grozečem in lepljivem. 

Konstrukti terenskih posnetkov živali, vsakdanjega hrupa ulice, razbijanja vrat, prepirov na hodnikih, večkratnih permutacij glasu, zankanja in zniževanja ter vseprisotnih nizkih brnenj in visokih godalnih sikanj so prepolni dramatičnih in tesnobnih rezov. Gre za izredno elektro-akustično kompozicijo visoke kvalitete, ki pa se ji obenem za formalno izčiščenost, kljub temu da jo jasno poseduje, na nek način tudi gladko jebe. V delu Davea Phillipsa najdemo terensko-snemalno senzibilnost razbiranja finih detajlov zvočnega sveta življenja insektov in sesalcev, zvena dežja in življenjskega prostora sploh, vendar tudi njeno vsrkanost v globoko osebne in afektirane sopostavljenosti ekspresivnih lomov, obvisenih krikov in masovnih aglomeracij civilizacijskega hrupa.

Kot taka je »Homo Animalis« gotovo ena izstopajočih izdaj zadnjih časov, ki v močno zastavljeno in angažirano ekspresivno prezenco sestavi cel kup eksperimentalnih pristopov, zvočnih odpadkov in mišljenj hrupnosti v obtoku. In to stori malodane v senci, potuhnjeno, brez izrecnih avant pretenzij, s fokusom, usmerjenim drugam. Kot ponujena roka za združitev v empatiji in doživljanju sveta, ki je obenem bolečina in čudenje. Ter hkratni poziv k samomoru kretenov, ki vse skupaj vlečejo v propad.