Kultni filmar z novim glasbenim podvigom sledi trendovski struji svojih pol (in več) mlajših somišljenikov, hkrati pa širi tudi svojo prepoznavno večplastno lynchevsko senzibilnost ..

* Davida Lyncha verjetno ni potrebno posebej predstavljati. V dobrih tridesetih letih filmske kariere se je izoblikoval v enega najbolj prepoznavnih in cenjenih severnoameriških in svetovnih filmskih ustvarjalcev. Njegova večplastna, bizarna, surrealistična filmska govorica nagovarja tako privržence art filma kot tudi rekreativno, popcorn publiko, nekaj podobnega pa velja tudi za njegov novi samostojni album 'Crazy Clown Time'. Z njim se na eni strani dotika avantgardnih glasbenih praks, na drugi skladbe namešča v razmeroma klasično pop formo. Ko sta pred nekaj meseci izšla prva nova singla, so mu zanje remikse pripravili izbrani, nekateri trenutno zelo aktualni producenti, med njimi tudi dubstep zvezdnik Skream. Morda bi to lahko razumeli tudi kot spretno marketinško potezo, toda ob poslušanju albuma postane jasno, da je Lynchu senzibilnost mlajših kolegov očitno zelo blizu. Pa čeprav je letos zabeležil že petinšestdeset pomladi.



Čeprav plošča 'Crazy Clown Time' uradno velja za njegov solistični prvenec, Lynch še zdaleč ni glasbeni novinec. Začetki njegovega glasbenega ustvarjanja se tesno prekrivajo z njegovimi filmskimi začetki, saj se je kot soavtor podpisal že pod glasbo za svoj prvi film 'Eraserhead' iz leta 1977. Kot soavtor glasbe se je pogosto pojavljal tudi pri svojih drugih filmih, srečali pa smo ga tudi na ploščah, ki niso bile neposredno vezane na njegovo filmsko ustvarjanje. V spomin se je najbolj vtisnilo njegovo sodelovanje z Julee Cruise, ko se je na njenih prvih dveh albumih pojavil kot koproducent in avtor besedil. Naslovna skladba 'Falling' iz kultne serije Twin Peaks je končala celo na nekaterih lestvicah najbolj popularnih skladb v novejši glasbeni zgodovini, v tem času pa se je začelo tudi Lynchevo tesno sodelovanje s skladateljem filmske glasbe Angelom Badalamentijem. V naslednjih letih je svoje glasbene ambicije zabeležil še na nekaterih bolj obrobnih ploščah, ki so jih pograbili predvsem njegovi največji privrženci. Ena takih je bila denimo plošča 'BlueBob' iz konca devetdesetih, na kateri je raziskoval predvsem svoj specifičen pristop k igranju kitare, ki močno aludira na njegov specifičen filmski jezik.



Album 'Crazy Clown Time' je nekakšno logično nadaljevanje, ali še raje preplet Lynchevih preteklih glasbenih izkušenj. Ne manjka sanjave pop senzibilnosti, sorodne tisti iz sodelovanja s Cruisovo. Večina skladb je zavitih v tesnobno cinematično atmosfero, ki stopa po sledi Badalamentija. Pogosto pa je v ospredju tudi Lynchevo minimalistično, bluesovsko, z efekti razširjeno prebiranje kitarskih strun. Nekateri kritiki so ploščo umestili nekam med synth-pop in belski blues, toda zdi se, da je Lynchevo spogledovanje z elektroniko in produkcijo z močnim poudarkom na odmevu bliže struji mladih producentov, ki sledi naukom atmosferičnih, soulovsko obarvanih dubsteperskih odvodov. Pa tudi to je le precej pavšalna opredelitev. Še najbolj tehtna se zdijo razmišljanja tistih, ki plošči preprosto pripisujejo tisto težko ulovljivo Lynchevo estetiko, s katero se je prikupil filmskim entuziastom. Skozi to prizmo morda pogrešamo le nekaj tiste prepoznavne zloveščosti in strašljivosti, s katerima v svojih filmih spretno ustvarja suspenz. Toda po drugi strani je Lynch z glasbo v svojih filmih vselej postavljal umirjen, sanjav kontrast. Res je tudi, da se je na plošči znašlo nekaj manj prepričljivih skladb, toda te ne zamajejo zanimive dinamike celotne plošče. 'Crazy Clown Time' resda ni razlog, da bi Lynch filmsko kariero opustil zavoljo glasbe, bo pa ta nedvomno zadovoljila apetite poslušalca, ki v glasbi išče izvirnost in prepoznaven avtorski pečat.



pripravil Goran Kompoš