DAVID LYNCH: The Big Dream

DAVID LYNCH: The Big Dream

Recenzija izdelka
12. 8. 2013 - 19.00

Sunday Best, 2013

 

The Big Dream je drugo samostojno potapljanje v intrigantno tesnobne misli Davida Lyncha, v globočinah katerih skuša osvojiti še enega izmed vrhov. Tega multiesteta, ki je pridobil kulten status predvsem na polju kinematografije, ni treba posebej predstavljati. Zaustavljene so popačene slike serije Twin Peaks, filmov Eraserhead, Elephant Man, Mullholand Drive, Blue Velvet in drugih ter prisotni vsa temačnost in bizarnost, ki oklepata omenjene cineastične bisere. Večplasten ustvarjalec Lynch, ki se je sekundarno spoprijel tudi z drugimi vejami umetnosti, kot so slikarstvo in fotografija, je svojo ikono hranil še prek glasbenega medija. Pred dvema letoma je izšla plošča Crazy Clown Time, njegov solo prvenec, vendar Lynch nikakor ne velja za greenhorna na glasbenem teritoriju. Kot soavtor je bil prisoten že na zvočnih podlagah svojih filmov in na ploščah izvajalcev, med katerimi izpostavimo Julee Cruise in komad iz špice Twin Peaks - Falling. Največ pa se je glasbeni vajenec Lynch naučil v kovačiji filmske glasbe, v uku pri skladatelju Angelu Badalamentiju. Omeniti velja še album BlueBob v duetu z Johnom Neffom iz konca tisočletja, na katerem je Lynch, tako kot zdaj, poprijel za kitaro.

Crazy Clown Time je bil označen kot belski elektronski blues s primesmi rockabillyja, duba in celo diska ali housa. Njegov zvok je bil logična posledica in kontinuiteta Lynchevih prejšnjih bližnjih srečanj v svetu glasbe, le da mu je manjkala večja mera zloveščosti in strašljivosti, ki sta bili zvezdi stalnici v njegovem cineastičnem vesolju. The Big Dream je nadaljevanje prvega albuma, a le deloma, saj stilsko ni tako razvejan. Lynch se ne odmika od glasbenih platform svojih filmov, predvsem pa ne od glasbenih elementov svoje mladosti, od vplivov modrožametnih balad Bobbyja Vintona in skrivenčene rockabilly kitare Linka Wraya. V komadu Sun Can't Be Seen No More je slišati še pokojnega R. L. Burnsidea. Album blešči zaradi modernega poliranja. Lynch v fuziji bluesa in zgodnjega rokenrola, v ritmu valčka in z elektronskimi produkcijskimi prijemi, minimalistično brenka, navija reverb in distorzirano zavija kot kojot v stepi. Tipično zanj pihajo hladni vetrovi, zvonijo zadnji klici in zvenijo strašljivi odmevi. Njegov visok, nosni, utrujeni vokal nedvomno spominja na glas soimenjaka iz Pere Ubu, na osamljenega jezdeca Davida Thomasa ali pa na popačeno varianto glasu Toma Waitsa.

Mogoče bi lahko dal vokalno priložnost še komu drugemu, kot jo je dal že prej - nor na rdeče ustnice - Julee Cruise, Audrey Horne in Dorothy Vallens, na prvencu Karen O iz Yeah Yeah Yeahs, zdaj pa še Lykke Li. Nam dobro znana švedska vokalistka, žal znana tudi iz neštetih remiksov komada I Follow Rivers, ki ga vsi ostali radijski mediji do izmaličenosti papagajsko ponavljajo, je glasilke prispevala za I’m Waiting Here. Gre za digitalni bonus komad, ki je kot prvi single – drugi je bil Are You Sure/Star Dream Girl – na pot pospremil The Big Dream. Velike Lyncheve sanje je napovedal tudi TBD716, enigmatični 43-sekundni trailer, ki se je pojavil na internetnem omrežju in na katerega je nekdo pustil komentar, da še vedno misli, da bi moral Lynch režirati film o Tesli. Na albumu je našla prostor priredba Dylanove tragične The Ballad of Hollis Brown, čeprav Lynch dopolnjuje, da gre pravzaprav za priredbo verzije Nine Simone, “Way out in the wilderness, a cold coyote calls”.

Kljub solidnosti se The Big Dream in Lyncheve glasbene stvaritve ne bodo vpisale v anale, kakor je bil primer z njegovim filmom. Celoten album je sproduciral sam in odigral skupaj z dolgoletnim sodelavcem Deanom Hurleyem, ki je poleg kitare igral še sinte in bobne. Tako kot njegovi filmi, je tudi njegova glasba road movie, ki nas skozi koprene megle pelje do grotesknih sotesk, do stisk paranormalnega. Neo-noir glasba, ki išče temo v noirju, serija neodvisnih zgodb in še en poizkus dekodiranja njegovih misli. Komadi so kot kosi razpadajoče ledene gore, ki padajo v hladno in temačno Lynchevsko morje. Star Dream Girl govori o femme fatale, počasni sentiš Cold Wind Blowin o vzajemnosti zmage in poraza. V Say It, sploh pa v I Want You je slišati prehod v urbani del albuma, kjer je začutiti utrip trip hopa, Trickyja, Massive Attack in Horacea Andyja. A summa summarum, na albumu ni momenta presenečenja, ni ničesar pretresljivega. Hudič se skriva v podrobnostih, ki pa jih tu ni, je pa res, da ima album olajševalno okoliščino. Ko ga poslušaš, ne poslušaš le glasbe, ampak Lynchev celoten opus. In ravno zaradi tega je horizont pričakovanj preveč oddaljen.

 

David Lynch - Star Dream Girl
TBD716
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness