David Murray Infinity Quartet: Be My Monster Love

Motéma, 2013

Saksofonist David Murray – na letošnjem jazzovskem festivalu zvezdniški predstavnik osrednje jazzovske tradicije – je vpliven glasbenik z razgibano kariero, ki osrednji jazzovski tok že nekaj desetletij oplaja z individualiziranim pristopom in srčnim zvenom. Murray je v osrčje jazza vedno vpeljeval svoje progresivno razumevanje bluesa kot univerzalne kulturne govorice, ki ima, posebej v povezavi z drugimi progresivnimi nadgradnjami jazzovskega idioma, močan transformativni naboj. Njegova glasbena ustvarjalnost zajema ekspresionistične izraze osebne svobode, pogosto osmišljene prav skozi razumevanje bluesa, kasneje tudi z bolj soulovskimi in celo funkovskimi primesmi, denimo z zasedbo The Gwo-Ka Masters. Murrayevo delo je sicer razdeljeno med različne, tudi večje zasedbe in jazzovske big bande, znan pa je tudi po sodelovanju v World Saxophone Quartetu, da legendarnega albuma Flowers for Albert niti ne omenjam. Pred časom je Murray polje popularne glasbe prečil ob izdaji albuma jazzovskih priredb komadov Grateful Dead, pred kratkim pa je s svojim kubanskim orkestrom izdal album interpretacij Nata Kinga Colea. Letos se je vse to strnilo v sodelovanje s popularno r’n’b pevko Macy Gray in novo zvezdo med brundači, Gregoryjem Porterjem.

Album Be my Monster Love predstavlja kombinacijo žlahtnega jazza in forme popularne glasbe, zlito v poslušljivo zvočno sliko, ki za svoja zvočna raziskovanja bolj od kakšne izzivalnosti išče predvsem dostošnejše in širše sprejemljive okvirje. Album je tako izredno umerjen zbir sodobnega straight-ahead jazza z jasno in ne preveč kompleksno strukturo, močnimi funkcionalnimi harmonijami in post-bopovskimi nizi solaž. Zaradi nekaj osrednjih vokalnih skladb je tudi album kot celota nemara zaznamovan s spogledovanji z izraznostjo soula in popularnega r’n’b-ja, saj prav te skladbe še najbolj izstopajo. Ne nazadnje je Murray ob razmisleku o izbranih popularnih pevcih iz preteklosti sam povedal, da nas – oziroma širše mreže kulturnih vsebin – brez njihovih glasov sploh ne bi bilo. Zato je ob prirejanju novih skladb imel v mislih predvsem njihov nosilni glas, ki je na polovici skladb tudi res v središču.

Vokalne skladbe albuma so dodelane, zatesnjene kompozicije, katerih neposrednost nagovarja nekatere jazzovske klišeje in hitro prebavljivo formo popularne glasbe. Macy Gray poje v naslovni skladbi, njena vokalna interpretacija pa je občutena in ima, skladno z besedilom in pevkinim siceršnjim ustvarjanjem, vsaj kanček izzivalne razigranosti. Na preostalih treh vokalnih skladbah nastopa Gregory Porter, ki s svojim mehkim, toplim in obvladanim glasom povsem ustreza soulovskim, celo gospelovskim namigom. Poleg tega pa njegov glas v marsikaterem delu pridobi tudi sicer bolj prikrito korpulentnost. Druga polovica skladb je instrumentalnih in se z vokalnimi lepo sklada, saj v svoji zasnovi sledi težnji po poslušljivi glasbi z neproblematično strukturo. Ta je ponekod zapeljana v skoraj plesno zazibanost, drugje položena čez igrivo bluesovsko osnovo ali značilno mainsrteamovsko zamišljenost brez vidnejše problemske napetosti.

Album Be my Monster Love bi težko šteli med Murrayeve nesporne mojstrovine iz preteklosti, saj gre bolj za primer sodobnega in čisto spodobnega straight-ahead jazza, ki mu kompozicijska in izvedbena dovršenost zagotavljata lažjo polušljivost, ta pa gre seveda predvsem na račun drznosti in sposobnosti za presenečanje. Seveda pa je na albumu skritih nekaj bolj vznemirljivih solističnih pasaž, ki jih David Murray brez opazne želje po izstopanju duhovito skrije med posamezne lepo zaokrožene fraze.

Davida Murraya bomo z Macy Gray v živo na jazzovskem festivalu slišali že to soboto v Križankah.