6. 2. 2015 – 19.00

DEAD NEANDERTHALS & MACHINEFABRIEK: DNMF

Vir: Naslovnica

Moving Furniture, 2014

 

Nizozemska glasbena scena, najsi bo jazzovska, nojzerska ali rockovska, v osnovi – ali pa vsaj z naše točke gledanja - ne predstavlja močnega inkubatorja zanimivih godb, temveč se znotraj nje kot intrigantne vzpostavljajo predvsem posamezne figure, katerih vpliv se nato razširi tudi preko meja omenjene državne tvorbe. O takšnem primeru lahko vsekakor govorimo tudi v primeru Rutgerja Zuydervelta, ki je bolj poznan pod svojim psevdonimom Machinefabriek, s katerim je nanizal že veliko kopico samostojnih izdaj, nenazadnje pa se je udejstvoval tudi v širokem naboru sodelovanj s kolegi glasbeniki in kolegi umetniki. Glasbo, ki jo je moč slišati na njegovih izdajah, najsi so te solistične ali ne, je mogoče umestiti v odprte žanrske vrtince dronea, elektroakustike, terenskih posnetkov in predvsem ambientalnega šuma. Kot aktivni udeleženec na sceni, ki se odmika od glasbe z veliko začetnico, in kjer so njegova dela lahko kaj hitro pripoznana kot suveren korak k močni estetski priljudnosti, je vseeno svojevrsten tujek – kot da bi ne bil dovolj radikalen za radikalne kroge in premalo poslušljiv za neradikale, če karikiramo. Domet njegove glasbe pa je vseeno nezanemarljiv. Do tega prihaja predvsem zaradi Zuyderveltovega minucioznega ukvarjanja z ustvarjanjem katarzičnih zvočnih pokrajin skorajda epičnih razsežnosti, kamor lahko kot najboljše predstavnike umestimo albuma Dauw in Instuif. Nemara do kratkega stika prihaja tudi zaradi Zuyderveltove produkcije golemskih razsežnosti, zaradi nečesa, kar bi lahko poimenovali 'pomanjkanje samokontrole' ali preprosto hiperprodukcija. Obenem pa znotraj svojega opusa tudi sam razločuje dela različnih registrov s tem, ko nekatera podpiše s psevdonimom Machinefabriek, spet za druga – čeprav redkeje – pa uporabi lastno ime – s čimer nas s paratekstualnimi spremembami napoti v smer zamišljene večje avtorskosti, večje iskrenosti.

Če na eni strani Machinefabrieka krasi svojevrstna umirjenost izraza, pa je na drugi strani dvojec Dead Neanderthals, ki ga sestavljata Nizozemca Otto Kokke na saksofonu in René Aquarius na bobnih, najlažje opisati z oznako jazz-noise-grindcore. Kot svojevrstna nadaljevalca žlahtne tradicije ekstremnih jazzovskih robnih godb zasedb Painkiller iz devetdestih in Borbetomagus iz osemdesetih, na svojih izdelkih in živih nastopih poslušalcem predstavljata agresivne in hladne pasaže severnoevropskega svobodnega džeza ter grind estetike, kamor spadajo tako saksofonska prepihavanja kot perkusivna lomastenja. Dvojec govori tisto, kar je v danem trenutku mogoče videti kot dobeseden 'blast from the past', kot modernistični fridžezovski idiom, ki se poskuša postaviti na svoje meje in od tam stopiti še korak dlje. V tovrstnem duhu premikanja določenih žanrskih mejnikov je najbrž prišlo tudi do zanimivega sodelovanja med tremi glasbeniki, ki vsak na svojem področju kažejo, če ne drugega, vsaj na eksperimentalno zavest, s katero se lotevajo kompozicij.

Čez nekaj minut preposlušana in na dva dela razdeljena plošča DNMF je odraz posameznih avtorskih tendenc, a tako, da se v vsakem izmed delov eden od sodelujočih izrazi na jasnejši način. Prva kompozicija z naslovom The Thing on the Doorstep je shematsko zuyderveltovska, v njej se v transvzbujajočem počasnem drncu kicka rišejo zasnove razširjenih ambientalnih dromelj in nareverbanega saksofona, ki v primeru Dead Neanderthals še nikdar ni bil tako zvočno šibek kot tu. Šumljanja se pojavljajo le na trenutke, vse pa se kaže kot tipčna mašinfabrikovska kompozicija, le da se ob običajnih sintetiziranih zvokih tu pojavita še perkusivni in pihalni del. Za razliko od tega pa je drugi del, poimenovan The Colour Out of Space, vsekakor maslo mrtvega neandertalskega dvojca, ki po slabih treh minutah tipanja in elektronskega zapolnjevanja frekvenc s polno zaušnico zaorje ledino že znanega zvoka. Trdi ritmi se v navezavi na refrensko ponavljajoč se zvok saksofona počasi lomijo, dokler ne pride do podrtja strukture, h kateremu plastenje Machinefabrieka v ozadju zgolj pripomore in ustvari še močnejši učinek omniprezentnega zvoka.

Sodelovanje obeh glasbenih projektov tako ponuja zanimiv soobstoj različnega muzikalnega izraza, problem pa se pojavi predvsem pri dodatni vrednosti, ki jo pri tovrstnih fizičnih združitvah dveh tako različnih zvočnih okolij kar nekako pričakujemo. Če se zdi, da je Zuyderveltova tehnika miksanja s skrbnimi spuščanji in dviganji nivojev in količine efektov na inštrumentih pripomogla k dobremu učinkovanju obeh kompozicij, pa je ravno klinična preciznost, s katero sta izoblikovana različna zvočna miljeja obeh skladb - klinična preciznost v smislu avtorskega zvoka kot posameznega osnovnega gradnika znotraj končnega izdelka –, eden od zaviralcev širšega in suverenejšega zvočnega produkta. Tako kot Machinefabrieku ne moremo očitati obrtniške površnosti, tudi pri Dead Neanderthals ne moremo govoriti o pomanjkanju surovosti gustafssonovskega ali brötzmannovskega tipa, torej določujočih lastnosti, ki vse glasbenike odlikujejo že pri samostojnem ustvarjanju. A se vseeno zdi, da je ravno ta jasnost izvora zvoka eden od glavnih činiteljev, da albumu DNMF kljub formalno kvalitetni izpeljavi ne moremo pripisati tistega napora osvežilne točke bega, s katero bi lahko presekali vzpostavljeno 'klinično' sliko slišanega.

 

Leto izdaje
Institucije

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.