Drag City, 2014

Chicago je poleg središča techno glasbe vselej nudil toplo zavetje glasni eksperimentalni kitarski godbi. Kot kaže, veter v Windy mestu, kot Chicagu radi pravijo zaradi tamkajšnjega vremena, brezsramno meša tudi free jazz, elektronsko in rockovsko tradicijo ter poganja eno najtežje ukrotljivih glasbenih žarišč. Dead Rider, prvotno dejavni kot D. Rider, poosebljajo nekakšen slavolok tamkajšnjega neodvisnega glasbenega vrveža. Njihov rušilni, renčeč, edinstven in v sinkope vpet zvok jim je pomagal oblikovati kritiško občinstvo, ki, tako kot oni sami, ne mara vsakdanjosti. 

Vsako dejanje Dead Rider je neobičajno. Po dveh studijskih ploščah, Mother of Curses ter The Raw Dents, pravkar izdana Chills on Glass vstopa v vznemirljivo raziskovanje zvoka, besed in idej, ki se tekom petintridesetih minut nikdar zares ne ustali. Chills on Glass je nestabilen in neukrotljiv. Idejnost išče v klasičnem rock'n'rollu, hrupu, free jazzu ter plesni elektronski glasbi, toda pri tem se opira tudi na najbolj vulgarne in progresivne simbioze. Se David Bowie, Battles, Queens Of The Stone Age, TV On The Radio in Captain Beefheart v eni podobi zdi preveč?

Slednje je tudi največji presežek delovanja Dead Rider. Pretapljanje žanrov je edinstveno in brez jasnih smernic, mešanje plahega jazzovskega klavirja z umazanimi in jedkimi udarci v novo izoblikovanem rockovskem derivatu pa nič neobičajnega. Z razdiralno naravnanostjo, kjer ne veljajo nikakršna pravila, Dead Rider izzivajo tako poslušalce kot sebe. Še kako vedo, kako v ljudi vnesti občutek nelagodnosti in se z njo poigrati, a jih za njihovo pozornost na koncu tudi nagraditi. Poslušalec po tovrstni izkušnji nima občutka, da ga želi četverica, sestavljena iz tolkalca Matthewa Espeyja, klaviaturistke in pihalke Andree Faught, pihalca Thymmeja Jonesa ter vokalista in kitarista Todda Rittmanna, žejnega ponesti čez vodo. 

Drži, da nekonvencionalno popotovanje v skrite kotičke zavesti kaj hitro lahko obrodi tudi brezglave blodnje, ki jih Dead Rider na trenutke ne znajo povsem krotiti, toda pri svojem početju ohranjajo kohezivnost in kontrastno melodičnost, s čimer se pri svojem rohnenju, prežetem z duhovitostjo in ironijo, nikdar zares ne izgubijo. Izrazno moč gradijo okrog razdrobljenega ritmičnega ogrodja, ki skozi ploščo nikdar ne omahne. V polje dominirajočih premorov, ki s tovrstnim pristopom nastajajo, skrbno odčrtavajo napade navidezno razdružljivih zvokov, krožečih okrog napol šepetavih, a dovolj izraznih vokalov frontmana in kitarista Todda Rittmana, pri tem pa ohranjajo občutek navidezne spontanosti. 

Do razodetja polnega potenciala je pred Dead Rider prav gotovo kratka pot, v tem času pa Chills on Glass postavlja temelje popolni noriji, ki nas morebiti čaka.