Dean Blunt: Black Metal 2 (Rough Trade, 2021)

Izmed dvojice, izpostavljene v današnji ediciji Tolpe bumov, je Dean Blunt kljub svojevrstni enigmatičnosti naši radijski postaji nekoliko bolj poznan in se mu bomo danes posvetili kot prvemu. O njem smo v preteklosti govorili že večkrat, ko je šlo za skupen projekt z dolgoletno soustvarjalko Ingo Copeland, njegov mikstejp ali pa nazadnje tudi samo predhodnico plate Black Metal 2. In če smo se v vseh teh letih o njem kaj naučili, so to zagotovo njegova ljubezen do enigmatičnosti, neobremenjenost z direktno sporočilnostjo nejasnih besedil in njegovo igranje z glasbeno formo skozi prizmo hip na gogičnih pogledov na predhodne čase, nenazadnje pa tudi njegovo neodobravanje kategorizacije glasbe. 

Pri plati Black Metal 2 že po seznamu skladb najprej opazimo njeno dolžino, saj je za nekoliko več kot polovico krajša od svoje predhodnice, kar lahko pri ustvarjalcu, kot je Dean Blunt, vidimo kot gotovo namerno provokativno potezo. Glede na to, da predhodnica Black Metal verjetno velja za njegovo najuspešnejšo ploščo, vsaj v smislu pridobitve kultnega statusa med določenimi poznavalci glasbe, lahko naslednica zaradi večjega pričakovanja učinkuje kot manjše razočaranje. In tako kot je dolžina albuma varljivo kratka, se tudi skladbe na njem pogosto zaključijo nepričakovano hitro, kar lahko v poslušalcu vzbudi frustracijo in občutek nezaključene zgodbe. Poleg tega je sama zvočna podoba precej okleščena – tukaj ni prostora za glasbeno repetitivnost in razpotegnjenost, kot si je denimo dovolil pri skladbi Forever ali nojzovskem Countryju na predhodnici izpred sedmih let. Na Black Metal 2 slišimo skupek desetih skladb, ki jih združujejo lo-fi produkcija, minimalna instrumentacija čez enakomerne beate, precej več zasanjane kitare kot na predhodnici, otopeli sintovski zvoki in skoraj brezčuten Bluntov vokal, v katerem ni moč najti niti kančka upanja za karakterje njegovih albumskih naracij. 

Kljub nekaterim glasbenim in liričnim elementom, ki ostajajo enaki ali pa vsaj v istem okrožju kot pri Bluntovih prejšnjih delih, gre v tem primeru – verjetno ravno zaradi bolj osredotočenega pristopa – gotovo za njegov najdostopnejši material, ki ima moč pridobiti marsikaterega novega poslušalca ali pa nekoga, ki je do sedaj ob njegovi glasbi ostajal hladen. Vse od močne uvodne skladbe Vigil pa do enega redkih trenutkov upanja zaključne skladbe the rot, ki pa je zaradi svoje nedefiniranosti, odmaknjenega vokala in vsesplošne zasanjanosti vseeno vkopana v negotovost in morebitno tragiko njegove običajne naracije, je Blunt ustvaril močan izdelek, ki se počuti zelo domače v svojem motnem glasbenem in vsebinskem pripovedništvu. 

Čeprav je album Black Metal 2 za več kot polovico krajši od predhodnika, bi ga lahko oklicali za njegovo nadgradnjo, ki kompozicijske ideje, vsebinsko narativo ter estetske ideje razširi z njihovim okleščenjem. Oziroma, bolje rečeno – ali pa tudi ne – Blunt se zdi precej prepričan o smeri, v katero se je podal. Njegova umetniška pot se je s tem delom bolj razjasnila, hkrati pa se paradoksalno še bolj porazgubila v svoji nejasnosti, s čimer je verjetno dosegel ravno to, kar je hotel.

Shanique Marie: Gigi's House (Equiknoxx, 2021)

V drugem delu današnje Tolpe pa se bomo posvetili glasbi, ki je – vsaj na slušni in čutni ravni – glasbi Deana Blunta diametralno nasprotna. Iz londonskega okrožja Hackney se tako prestavimo v jamajški Kingston, kjer že dobro desetletje ustvarja Shanique Marie, ki se nam predstavlja s svojim solo prvencem Gigi's House. Njeno kariero največkrat povezujemo s tam popularno in vplivno dancehall založbo ter producentskim kolektivom Equiknoxx, o katerem smo v preteklosti prav tako že pisali.

Podobno kot Dean Blunt je tudi Shanique svojo glasbeno pot gradila z vsestranskimi sodelovanji, pri čemer se ni ustrašila prečiti nobene žanrske meje, na katero je naletela. Čeprav ni nikoli namignila na neodobravanje glasbenega kategoriziranja, kot je to storil Blunt, je v njeni solo glasbi, pa tudi skupnih projektih začutiti žanrsko fluidnost, ki se pogosto giblje med hiphopom, sodobnim R&B-jem, UK bassom, housom in seveda tudi jamajškim dancehallom, dubom, raggo ter reggaejem, če omenimo nekaj najočitnejših, s tem pa se sicer naštevanje žanrov zares še ne ustavi. 

Equiknoxx, s katerim Shanique sodeluje že vrsto let, je samooklicano napredni jamajški kolektiv, ki skuša s svojim pristopom v dancehall glasbo ponovno vdahniti nekaj življenja. To jim je bolj kot ne tudi uspelo, in sicer z abstrakcijo in eksperimentiranjem s sodobnimi produkcijskimi prijemi, pa tudi velikim občutkom za sveže zveneče ritme in melodije. Po vrsti singlov, raznolikih glasbenih sodelovanj in EP-ju pa je prišel čas tudi za Shaniquin prvi dolgometražec, Gigi's House, ki z eklektičnim, a sproščenim pristopom prispeva k svežini jamajške glasbe, pri čemer gre za uravnovešeno kombinacijo eskapistično pozitivne pop glasbe, ki se rojeva predvsem iz soula, R&B-ja, dancehalla in eksperimentalne produkcije še enega stalnega sodelavca kolektiva Equiknoxx, Gavsborga.

Tako kot Bluntov Black Metal 2 gre tudi pri Gigi's House za nekoliko krajši izdelek, vendar pa mu lahko vsaj sproščeno prisluhnemo, vedé, da je vsaka skladba na albumu na svojem mestu z razlogom in da se Shanique pri tem ni obremenjevala z raznimi polnili, da bi dosegla dolžino bolj klasičnega dolgometražca. Za razliko od Bluntovega Black Metala 2 pa Shaniquin skupek skladb Gigi's House ne prikriva svojega namena, ki ga lahko preprosto povzamemo z vzklikom »dance!«. Plato zaznamuje zanesljivo kvaliteten, evokativen Shaniquin vokal, ki se v zahtevnih linijah R&B in soul melodij počuti zelo domače, obenem pa premišljeno izbrani gostje, ki segajo vse od že omenjenega Gavsborga, eterične pevke Alanne Stuart in pevca Exila Di Brava do skladatelja Michaela Vincenta Wallerja za klavirjem. 

Kljub bogati produkciji, široki ekipi sodelavcev in eklektičnemu stilističnemu pristopu pa celoten izdelek zveni neobremenjeno in povsem sproščeno ter vzbuja občutek, da Shanique in vsi njeni sodelavci točno vedo, kaj počno na vsakem koraku, od prvega do zadnjega zvena plate, zaradi česar je uživancija ob poslušanju še toliko večja. S tem uspe Shaniqui doseči svoj namen, tako kot Deanu Bluntu, le da lahko pri njej o uspehu govorimo z večjo gotovostjo.