Bomb Shop, 2014

Kolikor so Death Shanties sorazmerno neznana skupinica glasbenikov, se nepoučenemu ušesu ponujajo kot rezultat več gibanj bolj, kot to sicer velja za vsak kolikor toliko samosvoj glasbeni kolektiv. Njihova glasba je morda rezultat nekaterih naključnih srečanj, a vsebinsko razpeta med osebne izkušnje in kolektivno zgodovino. Morda banalno ugotovitev lahko razberemo zgolj iz besed nekaterih članov Death Shanties, a po drugi strani je manjša množica izvorov neizbežno vpisana tudi v zbirko osmih skladb/improvizacij, ki jih pred nas postavi njihov letošnji prvenec Crabs.

Death Shanties sicer niso novinci v glasbenem poslu, niti njihova glasba ni težko razpoznavna glede na določeno izročilo improviziranih muzik, česar se sami sicer tudi zavedajo. Vendar določeno posledico osebnih pripovedi najdemo v najbolj površinskem momentu njihove glasbe, dolžini njihovih komadov. Album Crabs sestavlja 9 skladbic, z le dvema izjemama so to kratki, okoli dveminutni kosi improvizacijske igre saksofona in bobnov.

Bobnar Alex Nielson in saksofonist Sybren Renema, na odru se jima z vizualijami priključi še Lucy Stein, delujeta razdružena v zasedbah, močno zasidranih v pesemski formi. Vsaj za prvega je jazzovska improvizacija plod nehotenega srečanja s svojim partnerjem v pričujoči zasedbi, a mu glede na slišano ni ravno tuja. Sam se je, kot pripoveduje, odprti formi povsem odpovedal v korist pisanja pesmi. Ob tem podatku je lahko jasno, zakaj od dueta oziroma tria Death Shanties ne pričakujemo zgodovinskih prelomov glede na zvok, katerega močna podlaga je predvsem stari novi jazz s prelomnih šestdesetih let prejšnjega stoletja. A na drugi strani jima osebna distanca omogoča tudi povsem individualen vstop v določeno tradicijo, po kateri se znata gibati tudi precej neobremenjena. Imenska skovanka, s katero sama opisujeta svojo godbo in poudarja neposrednost, energičnost in jazz, nam zato ne pomeni kaj dosti. Slišano tu govori nekako med formo in vsebino, njegov potencial pa raste v nesamoumevnem, četudi nič na silo storjenem spoju obeh.

Piščevemu ušesu se ta kaže še najšibkejši tam, kjer bi to najmanj pričakoval, namreč v edinem daljšem kosu s plošče, Postcards From The Interior Of A Star, ki pušča rahlo mešane občutke. Desetminutna skladba je zvezna improvizacija, ki kaže malo posluha za prelome v komunikaciji in bolj ali manj premočrtno vodi v eno smer. Vendar bi isto skladbo lahko slišali tudi kot najbolj poveden odmev žive izvedbe v vsej svoji energičnosti in neumornosti, ki pa na plošči izzveni premočrtno po krivem – koncertna in posneta izvedba se pač razlikujeta. Zato pa nam Death Shanties morda delujejo bolj zgovorno v krajših skladbah, ki že nekako po nujnosti stvari na albumu poudarijo raznolikost idej. Z izjemo Ellingtonove Come Sunday in The Melting Mountain namreč tudi tu zasedba ne potrebuje pretiranega pobega v formo, ki bi jo lahko na primer zaznamovala kaka dogovorjena spevna fraza ali všečen ritem. Tovrstne domislice se namreč tu utrnejo precej neobremenjeno in z občutkom spontanosti, ob čemer se končno sama spremenljivost skladb zazdi precej naravna izbira za predstavitev pričujoče zasedbe. Odklon zaključne O! Where Is Saint George, ugljasbljene in odpete poezije v folk maniri pomeni nekoliko nenavaden zaključek, ki pa je hkrati tudi povsem v stilu neobremenjenosti, s katero se Death Shanties lotijo svojega kratkega in dostopnega prvenca.