Sub Pop, 2012

Čeprav Etiopija v zahodni zavesti še vedno kot prvo asociacijo prikliče spomin na strahotno lakoto, ki so jo ljudje trpeli med letoma 83 in 85, pa ta država v afriškem rogu ponuja bogate kulturne izkušnje. Pokrajina, ki je zelo raznolika, saj se razteza od 100 metrov pod morsko gladino pa vse do vrhov, višjih od 4000 metrov, gosti ljudi, ki so globoko tradicionalni in ponosni. Kaj ne bi bili, saj je Etiopija ena redkih afriških držav, ki ni bila nikoli kolonizirana. Italijani so jo sicer okupirali, a so  jo po šestih letih morali zapustiti. V spomin na to italijansko okupacijo pa sedaj v gostilnah kuhajo buno oziroma kavo v čudovitih italijanskih espresso avtomatih. Ker Etiopija ni nikoli bila kolonizirana, so njene tri barve, zeleno, rdečo in rumeno, posvojile nekatere afriške države kot simbol neodvisnosti in upora.

V zgodovini pa je ta država gojila še eno posebnost, in sicer glasbo, ki jo opisuje termin etiopski jazz, glavno mesto Addis Ababa pa je dobilo vzdevek swinging Addis. Ta zlata leta, kjer se je etiopska glasba pomešala z zahodnim jazzom, so se končala s prihodom diktaturne oblasti. Klubi so se zaprli, uvedena je bila policijska ura in posledično je tudi zamrla glasbena scena. Ta bi ostala pozabljena, če je ne bi ponovno oživele izvrstne kompilacije pod nazivom Ethiopiques, izdane pri pariški založbi Buda Musique.

In ravno te kompilacije so bile vir informacij za Dannyja Mekonnena, saksafonista in vodjo skupine Debo Band. Njegovi starši so kot begunci zapustili rodno državo, se preselili v sosednji Sudan, kjer se je Mekonnen rodil, kasneje pa je družina emigrirala v Ameriko. Tam je kot otrok sicer odraščal ob etiopski glasbi, ki se mu je nalagala v podzavest, a je šele kasneje ob izdajah Ethiopiques spoznal glasbenike, kot sta Mulatu Astatke in Alemayehu Eshete.

Debo Band pa ni sestavljen zgolj iz etiopskih potomcev, temveč je multikulturna tvorba raznoterih glasbenikov. Poleg pevca Brucka Tesfaye, ki poje v amherščini, skupino tvorijo glasbeniki ameriških korenin. Nekateri so izkušeni, spet drugi pa so se skupini pridružili kot amaterji, ki pred tem niso nikoli igrali v skupini. Tako Debo Band tvori širok spekter ljudi, ki jih druži ljubezen do etiopske glasbe. Ta enajstčlanska zasedba je nastopala tudi na etiopskih tleh in se v lokalnih klubih spoznavala s tamkajšnjo glasbo in improvizacijami glasbenikov. Med drugim so sodelovali tudi s plesalcem Melako Belayem, ki smo ga lahko videli pred leti nastopati skupaj z The Ex in Getatchew Mekuryo.

Debo Band se torej poglabljajo globoko v tradicijo etiopskega zvoka, a pri njih ne gre zgolj za golo posnemanje te glasbe. Namesto tega se posvečajo ponovni interpretaciji in vanjo vnašajo svoje zvočne elemente. Plošča Debo Band namreč ni zgolj preigravanje glasbene zapuščine, ampak je album, kjer so tradicionalne in avtorske pesmi položene v novo zvočno okolje. Ne poslužujejo se tradicionalnih inštrumentov, kot je recimo krar, ampak vpeljujejo nove etiopsko netipične, kot je zvok violine. S tem vnašajo tudi druge glasbene vplive, na trenutke so slišati kot brass band, spet drugič slišimo klezmer glasbo. Bodisi trobentni solo v pesmi Ney Ney Weleba ali pa kasnejši zvok kitar, ki psihedelično odmeva, vsi ti elementi jih oddaljujejo od klasične etiopske glasbe. Kljub temu pa ohranjajo vez s tradicionalnim ali jazzovskim zvokom, lep primer sta avtorski pesmi Not Jus A Song in Habesha, ki vseskozi prehajata med tradicionalnimi vplivi in širšo svetovno in zahodno glasbo.

Debo Band so se lotili bogate zapuščine etiopske glasbe. Vanjo vnašajo svoj avtorski pečat, pri tem pa album nikoli ne zapusti etiopske identitete. Na plošči tako slišimo preplet tradicionalnih pesmi in tistih iz jazzovskega obdobja Addis Ababe, med njih pa so vrinjene avtorske pesmi skupine Debo Band. Skupaj tvorijo preplet raznolikih glasbenih vplivov, meje med njimi pa so spretno zabrisane.