samozaložba, 2024

Nedolgo tega je domači posthardcore kvartet Decair izdal ploščo Aftermath, s čimer smo končno dočakali prvi dolgometražni izdelek te zasedbe. Pred tem smo namreč lahko uradno pretakali zgolj tri single, komadi, ki jih slišimo na albumu tokratne Tolpe bumov, pa so nas dražili zgolj, kadar smo si bend ogledali v živo. Takoj po koncertih je v duši zazevala praznina, ki smo jo lahko zapolnili le s čakanjem.

Čakanje je bilo dolgo, toda vredno vsake minute. Dočakali smo namreč prvenec, ki nas vodi skozi deset pesmi, iz resničnostnega vsakdana pa nas odstrani za dobrih štirideset minut. Kitarist Filip Kos Maligoj, kitarist in vokalist Luka Žontar, basist Jan Gobec in najnovejši član, bobnar Robi Buh, se predstavljajo v najboljši možni luči in se lahko pohvalijo z enim boljših, če ne celo najboljšim posthardcore izdelkom, ki ga je ugledala dežela na svetli strani Alp. Takšne trditve so lahko pretirane, do drugih bendov in scene na trenutke nehvaležne in nepoštene, a lahko vendarle rečemo, da niso daleč od resnice. Plošča Aftermath od Decair je izdelek, ki ga zlahka postavimo ob bok podobnim izdelkom, ki so nastali drugje po svetu in ki doma vsekakor resnično izstopa.

Zasedba je na sceni že kar nekaj let, pohvali pa se lahko tudi z lepim številom nastopov, med drugim so se podili tudi po poteh Klubskega maratona Radia Študent letnika 2022. Toda čas, ki so ga porabili od ustanovitve pa do snemanja in izida prvenca, je bil dobro porabljen. Kvartet je potrpežljivo in počasi ter preudarno pisal skladbe, ki jih je lahko seveda preizkusil tudi v živo, in najboljše, kar so lahko ustvarili, je dobilo novo življenje v studiu v Škofji Loki. Glasbo so posneli v relativno kratkem času. To pa seveda ni bilo mogoče zgolj zaradi tega, ker so imeli fantje res natrenirane komade, temveč tudi zato, ker gre za res dobre glasbenike.

Kdor je že videl Decair v živo, se je lahko prepričal, da veliko časa preživijo s svojimi inštrumenti in da dejansko vedo, kaj hočejo igrati in kako je to treba početi. To se pozna tudi na plošči. Aftermath je album, ki je močan, razgiban, tehničarski, progresiven, toda hkrati zlahka zapomnljiv in dosegljiv tudi tistim, katerih glasbena dieta se ne vrti zgolj okrog zasedb Meshuggah in Periphery. Decair namreč, kljub temu da svojo glasbo označujejo kot posthardcore, vanjo vpletajo precej več glasbenih vplivov, pa čeprav je to slišno večinoma v drobcih. To se torej morda ne sliši takoj, ko prisluhnemo prvim trem komadom, toda ko v nas z vso močjo butne četrta skladba Fleshwound, je jasno, česa so sposobni. Tu ni kompliciranja, je pa gotovo prisotna kompleksnost. Od te skladbe dalje se to kaže vse bolj in bolj, dokler ne doseže vrhunca na koncu plošče, v skladbi Their Gift To Us, med katero začutimo, kam bi lahko ta bend ponesla prihodnosti, če se ne bo bal presegati lastnih meja.

Ko poslušamo album Aftermath, je torej jasno, da je glasbeno bogat, zvokovno izjemno težak in močan, toda tudi čustveno nabit, za kar so odgovorni močni kriki Žontarja. Nekateri bodo slišali vpliv Švedov Refused, nekateri Američanov Converge, The Dillinger Escape Plan ali pa celo že nekoliko pozabljenih Vision of Disorder. Luki je z vsakim krikom uspelo obdržati odlično razmerje med surovostjo in močnim čustvenim nabojem, s čimer ga v tem oziru iskreno zlahka primerjamo tudi z Jensom Kidmanom iz zasedbe Meshuggah. Kitarske pasaže, ki si jih delita Kos Maligoj in Žontar, so bogate in dinamične, vodijo pa nas čez paleto vplivov. Mestoma slišimo Meshuggah, drugič The Dillinger Escape Plan, kdaj tudi Mastodon ali pa Between the Buried and Me. Ritem sekcija, ki jo sestavljata basist Jan Gobec in bobnar Robi Buh, vse skupaj podloži z debelo plastjo zvočne masti in kompleksnosti. Medtem ko Robi blesti od prvega do zadnjega udarca in pokaže, da mu v Sloveniji na področju metalske progresivnosti verjetno ni para, Jan dobi svoj žaromet v zadnji skladbi, v kateri solira pod čustveno zelo nabitim kitarskim delom. Pri tem še vedno služi zvočni podobi skladbe in je ne uničuje, nasploh pa je bas dejansko kar močno, pa čeprav nevsiljivo prisoten v vseh skladbah in s tem močno spomni prav na Mastodon.

Kaj bi bila torej neposrečena stran prvenca? Morda to, da na začetku vseeno deluje rahlo medlo, za kar bržkone ne moremo okriviti prvih treh skladb kot takih, temveč sámo razporeditev komadov, kar pomeni, da lahko poslušalec ali poslušalka, ki se prvič sreča z izdelkom, nepotrpežljivo ne počaka na to, da album zasije v vsej svoji slavi. Ne glede na to je zasedbi Decair na prvencu Aftermath uspelo ujeti duh, ki ga eksplozivno predstavlja v živo – tako v skladbah kot zvoku celote, ki sta ga z zasedbo oblikovala studijski inženir in miks majster Gregor Lavtar ter za mastering odgovoren Gašper Letonja. O tem se lahko prepričate med poslušanjem plošče, v živo pa si lahko zasedbo ogledate in glasbi prisluhnete naslednjo soboto, 9. novembra, ko bodo v ljubljanskem klubu Channel Zero na Metelkovi prvenec predstavili v družbi zasedb Moshead in Spirits of Stygia.