Waveform Alphabet, 2023

Kdo je Decuma? Ne vemo. V javnih občilih se avtor skorajda ne pojavlja, prav tako je izredno skop, kar zadeva informacije o samem sebi, v skladu s tem pa se na enem od socialnih omrežij predstavlja kot človek iz Detroita brez identitete. Tako nam za predstavitev in razumevanje umetnika prikladno ostaja njegova umetnost – eksperimentalni hiphop. Upoštevajoč dejstvo, da gre pri njegovem drugem izdelku za pravi albumski prvenec, je plošča vsekakor zastavljena velikopotezno, a s svojo kakovostjo upraviči visoke samopostavljene standarde.

Decuma se prvenstveno smatra za pesnika, med drugim za preostanek tega leta napoveduje tudi čisto pravo umetniško zbirko ter predvsem nastope na odprtih mikrofonih in pesniških večerih. Besede so njegov izhod, njegova terapija, svoje mentalne turbulence in osebne pretrese pa pretežno usmerja v pisanje. Prikaz svojega razkošnega talenta pa se na plošči let's play pretend! osredotoča na razpredanje, prikazovanje ter opisovanje pereče, pomembne in vsekakor pozornosti potrebne tematike travme, rezultatov nasilja vseh vrst. V prvi vrsti spolnega napada in generacijskega rasnega nasilja, ki ju pogosto povezuje med seboj, s konstantnim aludiranjem na zakopano, na potlačeno, na skrito bolečino, nastalo in povezano kot posledica raznovrstnega nasilja, ki mu je priča skozi celotno življenje. Tudi sam je namreč bil žrtev spolnega napada, nasilje pa je v razoranem Detroitu praktično del vsakdana.

Najsibo rasno, ekonomsko, spolno, ulično ali družinsko nasilje, ga Decuma opisuje s skoraj grozljivo nazornostjo. Brska po lastnih ranah, nasilje povezuje s široko paleto družbenih pojavov in skozi album ustvari med seboj prepredeno sliko travmatskih sinhronicitet, ki pestijo njegov mikrosvet, svet afroameriške skupnosti v domačem Detroitu, pa tudi z nasiljem podobno zaznamovano, širšo družbeno sliko Združenih držav oziroma zahodnega sveta. A vendar Decuma v mračnosti in eksistencializmu navkljub najde prostor tudi za lahkotnejše motive, ki lajšajo travme, in se usmerja v svetlejše momente, v umetnost, na postranske, vsakdanje reči.

Mračna, skoraj morbidna je tudi zvočna podoba plošče let's play pretend!. Če bi jo morali glasbeno locirati, bi jo uvrstili nekam na presečišče ambientalne, eksperimentalne glasbe in tako imenovanega brezbitovskega hiphopa. Decuma je po lastnih besedah perfekcionist, to pa se pozna tudi v izredno dovršeni zvočni sliki, ki je bogata, široka in zveni zelo kompletno. Avtor je navdušenec nad ambientalno glasbo in tokrat sodeluje s svojimi herojinjami, avstralsko glasbenico yska in brooklynsko čelistko Issei Herr. Vzdušja plošče, pod vsa se podpisuje sam, so v pretežni meri odslikava tekstualne narative, so utesnjujoča, intenzivna, raznovrstna, močna. Inštrumentalno je široko zastavljena, slojena s tako akustičnimi kot elektronskimi elementi in aranžmajsko domiselnostjo ter dovoljšno mero dinamike. Čeprav gre za beatless hiphop, imajo podlage močan groove, v drugi polovici plošče pa, tako kot tudi vokalni performans, dokaj globoko zajadrajo na levi glasbeni pol.

Decumov raperski stil je izredno zgoščen, potreben posebne, večkratne pozornosti. Ko se potopi v groove, je izredno natančen, domiseln. Morda odslikava tudi nekatere od svojih raperskih herojev, spominja tudi na najaktualnejša vrhunska eksperimentalna raperska imena, kot so Moor Mother, Daveed Diggs in Jpegmafia. Ampak kot že omenjeno, ga krasi tudi mračnejša, govorna, pesniška plat, ki jo prikaže predvsem v drugi, bolj artistični polovici plošče, na kateri po uvodnih udarnih in ritmično bolj zaznamovanih predstavah s skoraj pretenciozno artističnostjo utrdi svoj izjemni vstop na sceno. 

Ob koncu recenzije sklenimo, da Decuma s svojo ploščo obkljuka celo vrsto predispozicij, ki umetniški izraz povzdignejo na vrhunski nivo. Ima glas, ima tekst, ima izvirno, inventivno in zanimivo zvočno in inštrumentalno podobo. Pokaže za rap nujno tekstualno premišljenost, spretnost, obilico besedne igrivosti in predvsem tehtno poanto. S svojim performansom Decuma ne pokaže le, da je prekleto dober emsi, pač pa tudi, da s svojo glasbo neprisiljeno, na konstruktiven in resnično, skoraj šokantno iskren način opozarja tako na lastne kot tudi na družbene travme, predvsem pa na eno največjih, pogostih, a hkrati najbolj prezrtih agresij patriarhata, v katerem živimo. Poslušajmo ga, prisluhnimo mu.