Sub Pop, 2019

Clipping je projekt, ki na Radiu Študent ne potrebuje širšega biografskega orisa in glasbene kontekstualizacije. Eksperimentalno hip-hop trojico, katere aktualna postava je še vedno pljuvaški stroj Daveed Diggs in producenta William Hutson ter Jonathan Snipes, namreč podrobno spremljamo vse od njihovih prvih nenaslovljenih izdaj leta 2012. Do danes nismo izpustili skorajda nobenega singla, nobenega EP-ja, kaj šele izdaje dolgometražnega tipa. Spodobi se in pravično je torej, da tradicijo nadaljujemo in v nocojšnji Tolpi bumov nekaj besed namenimo njihovemu aktualnemu albumu There Existed an Addiction to Blood.

Kot na predhodniku Splendor And Misery je tudi tokrat trojec globoko zabredel v konceptualizem, s to razliko, da se zdaj ne podajajo na enovito vesoljsko odisejado ter ne izhajajo iz žanra znanstvene fantastike, temveč s krvjo prepojene vinjete albuma gradijo na podobah temačnega, grozljivega in nasilnega. There Existed an Addiction to Blood bi zato ohlapno opisali kot horrorcore album, ki pa je v resnici mnogo več kot samo to. Horrorcore kot žanr znotraj hip-hopa bi lahko primerjali z elementi shock rocka ali horror punka, kjer predstavnike žanra na prvem mestu družijo predvsem podobna splošna estetika, prezenca in performativnost ter šele na drugem mestu družen, specifičen zvok. V tem pomenu Clipping z novo plato obkljukajo vse potrebne kriterije za oznako horrorcore, vendar ga kot žanr naredijo popolnoma za svojega. Z besedilno večplastnostjo ga očistijo prazne površinske estetske navlake, v zvočni produkciji pa znajo biti bolj drzni in inovativni kot kdajkoli prej.

Na začetku albuma smo soočeni z značilnim clippingovskim Introm in Daveedovim brezosebnim, robotskim flowom, ki je tokrat mehaniziran tudi v sami zvočni produkciji, saj v kombinaciji s terenskimi posnetki zveni, kot bi prihajala iz zvočnika nekakšnega drive thruja. Daveed se zopet drži storytellinga, kjer se oddaljuje od osebne izpovedi in deluje le kot vehikel za slikanje fiktivnih in krvavih podob. Gre za nadaljevanje destrukcije pesniškega ali kar rapperskega ega, ki ga je zasedba nakazala že na albumu clppng, pri zapisu naslova katerega so iz svojega imena odstranili črko I, torej slovenski jaz. Tej potezi občasno naproti hodijo le nekateri izmed gostujočih rimoklepačev, kot so El Camino, Benny the Butcher in rapperka La Chat. Šele pri slednji postane obrat proti tej maniri rahlo problematičen, saj zapada v klišeizirano repersko bahaštvo, ki kljub horrorcore estetiki ni vpeto v širši zgodbeni kontekst in ruši začrtan koncept abstraktnih, anonimnih ali nadnaravnih grozljivosti. Vendar vloge gostujočih izvajalcev ne gre zanemariti. So ključnega pomena. Tekom plošče namreč balansirajo in dinamizirajo Daveedov sicer namerno monotoni flow. Poleg že omenjenih gostujočih izvajalcev, na albumu slišimo še Eda Balloona, Counterfeita Madisona in Robyn Hood, ki v vlogi kontrasta Daveedovi robotiki ne silijo izven artističnih smernic celotnega albuma. 

Besedila, vsebinsko polna krvi in nasilja, se pogosto navezujejo na kultne filme. Že naslov albuma je sposojen iz soundtracka b-horror filma Ganja & Hess iz leta 1973, dotični lugusijevsko drakulski sempl pa se kot mantra ponavlja še skozi komad Blood of the Fang. Sposojeni horror elementi in zgodbe pa ne služijo zgolj goli referencialnosti, ampak se preko njih vzpostavlja implicitna kritika aktualne ameriške družbe. Temne nadnaravne sile se namreč pogosto materializirajo v delovanju organov oblasti in policije, ki privedejo do nepotrebnega prelivanja krvi, rasnega profiliranja in širjenja vsesplošnega strahu. 

Poleg semplanja je referencialnost deloma prisotna tudi v zvočni produkciji. Minimalna sintovska podlaga komada Nothing is Safe je poklon mojstru horrorja Johnu Carpenterju, ki s crescendom sintov in trapovskih beatov privede do krvavega pokola v traphausu. Williamu in Johnatanu se pri parih komadih pridružijo še gostujoči noise producenti, kot so The Rita in dvojec Pedestrian Deposit. Še posebej pa izstopa doprinos Sare Bernat v komadu Shut the Club Down, kjer Daveed neprizadeto pluje čez peklenske krike in elektronske distorzije. Najbolj nekonvencionalna in s tem najbolj drzna pa je podlaga terenskih posnetkov v pesmi Run For Your Life, kjer beat prvo polovico komada občasno vstopa le preko mimovozečih se avtomobilov. Album krvi in nasilja se primerno konča z osemnajstminutno avantgardno kompozicijo gorečega klavirja, ki pa služi bolj kot ne samo dodatni realizaciji koncepta plošče in se ne ozira na njeno celostno zvočno podobo in strukturo.

Clipping z albumom There Existed an Addiction to Blood s konceptualizmom, nišno estetiko in netipično produkcijo kot pričakovano zopet več žetonov postavijo na polje eksperimentalnega kot pa splošno dostopnega. Vendar se riskantna poteza obrestuje, saj rezultira v še enem edinstvenem, kohezivnem in značilnem Clipping albumu.