4AD, 2015

Kolektiv iz Atlante, na čelu katerega stoji posebnež Bradford Cox, se vrača z novim izdelkom. Kot skupina imajo za sabo že 15 let in so si z veliko bero več kot dostojnih izdaj zaslužili titulo enega bolj zanimivih bendov začetka novega tisočletja. Če je bila Monomania iz leta 2013 z zvokovnega vidika precejšen odmik od Halcyon Digest, se plošča Fading Frontier zavija v rahlejše in manj glasne ter tudi, tako se zdi, bolj konvencionalne in organizirane forme. Celosten album ponovno zveni zelo koherentno, kar ob Monomanii ni bila ravno prva asociacija, je pa zato tudi v neki meri veliko manj preizkušajoč.

Prav tako je nov izdelek besedilno zelo neposreden, Bradford ukine misterioznost in preprosto pove, kar mu leži na duši. Dopolnjevanje tega vzdušja je tudi zvokovno, saj skladbe brez pretiranega dramatiziranja in uvodov zapeljejo v sredico ter se tako tudi zaključijo. Plošča je glede na Deerhunterjev milje enostavnejša in bolj poslušljiva od predhodnic. Kolikor iz neposrednosti veje iskrenosti, pa je bil ta pravi hakelj Halcyon Digesta ravno to prebavljanje, za katero nisi točno vedel, od kod se je vzelo in kam vodi. Če je Monomania presek določene usmeritve že od Microcastle, pa Fading Frontier izgleda kot konec razširjanja področja boja.

Cox vedno bolj ve, kaj hoče, oziroma bolje rečeno, on je človek, ki morda nikoli ne bo vedel, kaj hoče, in se je s tem tudi nehal obremenjevati. Glasba je tako »down to the earth«, razumljiva in kar reprezentativen primer zrcala poteptane jeze in sprejemanja ali pa sprijaznjenja?! In je žal tudi manj intrigantna ravno zato, ker je izgubila neukrotljiv srd in razočaranje. Bradford sam pove, da se s starostjo v njem tudi umirja »drama queen«, in čuti se, da je tudi plošča veliko manj angažirana v procesu spreminjanja. Kljub temu da besede kričijo nasprotno, pa prigovarjanje ne zdrži vode. Za vprašanja kot »What is wrong with me? se čuti, da so samo retorični simbol in da je vprašanje v resnici obratno, torej: Kaj je narobe s tabo, s celim svetom?! Razkrivajoča se »Living my Life« to le še potrdi. 

Pa da ne boste narobe razumeli, plošča je dobra, z veliko ujetimi trenutki, vsebuje zdravo mero izpovedi, prevpraševanja, kot na primer v »Breaker«: »Christ Or credit, What's the price?, What's the edit?«, in kabarejskosti kot v »Snakeskin«. Vendar pa nekako ne spada med rušilne, vsaj tega benda in tudi ne časa ne. Je preprosto premalo ambiciozna za to ali preveč zdravorazumska. In tematsko vseskozi dreza na plano ravno ta občutek z vseh zornih kotov. Prav tako ni tako punk in ni tako noise. Ni velikih zvokovnih premikov, kljub temu da komadi stojijo vsak zase, se zdi, kot da so vseeno povezani v paket občutka celotne izdaje.

Tehnično, glasbeno album ni razburljiv kot Halcyon Digest, ni tako garažen kot Monomania, pa vendarle ostaja na nekako podobni mešani šugejzerskih, mehkih noiserskih in brezciljnih pop zvarkov, ki pa je dovolj zgoščena, da predstavlja zaokroženo celoto. Na trenutke asociira na pozitivizem Animal Collective v »Living My Life«, romantičnost Beach House v »Take Care« in Sparkelhorsovo zadržanost v »Leather and Wood«. S tem smo sicer rahlo diskreditirali samosvoj bend, ki pa vendarle na zadnji izdaji ne prebije zvokovne meje. Nadaljnje lomastenje po tehničnih prvinah albuma je preprosto odveč, saj bend sicer precej dobro »bounca«, in hkrati bi tudi zapletali stvari, ki so v bistvu precej enostavne. Neubesedljive, ampak razumljive.

Morbidnost je v prejšnjih izdajah veliko bolj napolnjevala vsak kotiček, medtem ko se na Fading Frontier nekako raztrešči v meglice. Čutiš jo in življenje je še vedno polno anomalij, vendar pa po drugi strani še vedno živimo, še vedno je tukaj nekaj tako privlačnega, četudi ne vemo, kaj. Kljub temu da so v skladbah prikazani konkretni trenutki, se zdi, da tisti osnovni privlak do živosti ostaja enigma. Ob obdanosti s smrtjo, pred ploščo je namreč doživel težko prometno nesrečo, je ta privlak tudi Bradfordu najverjetneje nejasen. Če vam imeni Broadcast in Stereolab, katerih James Cargill in Tim Gane sta sodelovala pri plošči, kaj povesta, boste razumeli, na kakšen način se sproščujoča radoživost skriva med lenobnimi riffi ter napol sprijaznjenimi in še vedno napol brcajočimi besedili. 

Skupina prav gotovo da dovolj inputa za poistovetenje mnogih parov ušes. Ravno zato, ker si tega ne želijo eksplicitno in morda ravno zato, ker se zdijo tako čudaški in neprilagodljivi, da ne morejo pripadati. In zato tudi ničesar izgubiti. Punk moment je na tej plošči zapakiran ravno v tem občutku.