Loma Vista, 2018

Piše se poletje leta 2016. Zvezdniški poslovnež Donald Trump ravnokar napove predsedniško kandidaturo. Prebivalci Velike Britanije na referendumu izglasujejo izstop iz Evropske unije. Zahod pretresa niz terorističnih napadov, najodmevnejšimi med njimi se zgodi v nočnem klubu v Orlandu. Med temi burnimi valovi v resničnem svetu pa na morju medmrežja krožijo preštevilni kratki posnetki, memi v videi obliki - v slogu danes izumrlega portala Vine. Posnetki bodisi sunkovitega plesa, predvsem tako zvanega dabbanja, bodisi kakšnega drugega komičnega scenarija ob zvokih agresivnega trap komada. Nad kaotično podlago izpod prstov znanega mojstra hreščečih basov in 808 bobnov Ronnyja J-ja podivjan glas nepredstavljivo hitro strelja vokalne naboje.

Ta glas pripada tedaj 21-letnemu Denzelu Curryju, ki se po uspehu dotičnega singla Ultimate znajde v prestižnem izboru novincev leta revije XXL. Nastopi tudi v tradicionalnem cypher videu, za katerega vsak od novincev odrepa svoj domnevno freestyle verz. Nastopi prvi po vrsti in po tehnični sposobnosti daleč prekaša preostale predstavnike, med katerimi so danes komercialno mnogo uspešnejši raperji, kot so Lil Yachty, Lil Uzi Vert, 21 Savage in Kodak Black. Ta13oo je Curryjev prvi daljši projekt po tem viralnem, a zanj spregledanem medijskem momentu.

Denzel Curry kljub temu ni uspel kar čez noč – že pred nastopom za XXL cypher je izdal dva albuma, Nostalgic 64 in Imperial, še prej pa deloval kot varovanec SpaceGhostPurrpa – podzemnega praočeta trenutnega vala Soundcloud rapa. A ves ta čas je deloval izven žarometov, za razliko od svojih sošolcev v razredu novincev ni želel hlastave izdaje, temveč je počasi razvijal svoj veliki preboj. Pričujoči Ta13oo je torej plodovita kulminacija tega procesa zorenja, Curryjev sijoči trenutek, ko nadgradi in bistveno razširi svoj zvok. Album je tudi konceptualno zgrajen, razdeljen na tri psihološko zaznamovane dele – Light, Gray in Dark – vsak od teh delov pa se ponaša tudi z lastno naslovnico in je izšel na svoj dan. Curryjeva rast in sposobnost spoprijemanja z novimi zvoki se najbolje slišita prav v uvodnem delu Light, saj nam že začetna in naslovna TABOO ponudi več melodičnega petja, kot smo ga bili z njim vajeni. Posebej navdušujoč je komad BLACK BALOONS, v katerem Denzel presenetljivo samozavestno jezdi prav outkastovsko nalezljiv refren in simpatičen beat, na katerem se mu odlično priključi tudi GoldLink – izvajalec, ki bi ga pred tem redkokdo pričakoval v paketu s Curryjem.

Začetek albuma nam torej učinkovito izpostavi Denzelovo novonastalo umetniško moč in predvsem raznolikost, ki pa v nadaljevanju pokaže svoje meje. Predvsem je problematična Curryjeva sposobnost biti celoten paket, kot na primer poleg dinamičnih in karizmatičnih verzov poskrbeti tudi za prepričljiv refren. CLOUT COBAIN je precej slab poskus počasnejšega, bolj melodično orientiranega komada, ki se hitro izgubi v svoji prežvečeni cloud rap estetiki. Na splošno je sredinski Gray daleč najšibkejši del albuma, saj se zdi, kot da Denzel izkoristi določen koncept prehodne faze med svetlobo in temo, da bi se zatekel v varno območje generičnega trapa. Tudi v besedilih tu slišimo formulaične oblike standardnega hip-hop bahaštva, ki je spet uporabljeno v imenu namerne, a dolgo iztrošene kontekstualizacije ... Spomnimo se le neštetih komadov, v katerih se raper važi o svojem stasu in finančnem stanju, a to prepakira kot svoj s slavo in močjo opiti alterego.

Že pesem SUMO, ki zaključi Light del – čeprav je veliko temnejša in agresivnejša od nekaterih sledečih – je povsem korekten, a monoton banger, s kakršnimi je Curry zaslovel na svojih predhodnih projektih. Težko je reči, da ne bi zanetil mosh pita v kakšnem klubu, a hkrati je bil na videz že neštetokrat slišan – in podobno bi lahko rekli za preostanek dela Gray, ki ga dodatno pokopljejo dolgočasni refreni. Takšnega prispeva tudi Billie Elish v komadu SIRENS, ki pa ga v veliki meri reši gosto nasičen elektronski beat, Curryjev doživet vokal in fantastičen gostujoči verz J.I.D.-ja – letošnjega XXL-ovca, ki zaradi hitrosti in tehnične podkovanosti rapanja nemalokrat žanje primerjave s Kendrickom Lamarjem.

A Curry na srečo spet zasije v zaključnem delu Dark. Tedaj se beati oklestijo, sintetizatorji še bolj potemnijo, Denzel pa s svojim glasom in besedili popolnoma objame temo, ki se je do sedaj stopnjevala v njem. Zadnji štirje komadi z albuma so še zmeraj pripravljeni na preverjeno prekuhani trap osnovi, a navdušijo z zares melanholično in pretresljivo atmosfero. Posebej močno bobni pesem VENGEANCE, v kateri se Denzelu z enako krvoločnimi vokali pridružita letos vroči alternativec JPEGMAFIA in pa sveže vzhajajoči sintetik trapa in metala ZillaKami. Trio poskrbi za nabito temačno zvočno bombo, ki se v zaključku gladko prevesi v lep in umirjen prehod v zadnjo pesem, primerno poimenovano BLACK METAL TERRORIST.

Ta13oo zveni kot polno unovčenje izvajalčevega potenciala in je brez dvoma Curryjev najbolj prepričljiv, raznolik in ustvarjalno dodelan projekt do sedaj. Hkrati deluje kot dokaz, da lahko izvajalec iz trenutnega vala Soundcloud podzemlja svoj zvok razširi in nadgradi za širše poslušalstvo, ne da bi ga pretirano komercialno zatrl. Kljub temu pa album ostaja v preštevilnih verigah trendov in trenutnih žanrskih smernic, da bi ga lahko oklicali za v celoti zares zanimivega ali omembe vrednega. Standardni trap poslušalec bo v njem sicer lahko našel mnogo poslušljivega, celo navdušujočega, kdor pa si želi slišati zares inovativen in svež projekt znotraj ožje podobnega rap konteksta, naj se raje obrne na letošnjo ploščo Veteran omenjenega JPEGMAFIE.