Izimakade Records, 2020

Zanele Muholi je legendarna južnoafriška fotografinja in aktivistka, znana predvsem po črno-belih portretih. Njena misija je na novo spisati zgodovino vizualnega gradiva o temnopoltih kvir in transspolnih Južnoafričanih. Namen: da bi svet spoznal njihov odpor in obstoj ob vrhuncu zločinov sovraštva, uperjenega proti tem skupnostim, tako v Južni Afriki kot izven nje.

Danes v Tolpi bumov opazujemo enega izmed subjektov njene fotografije. Ko se aklimatiziramo na srdite kontraste črno-belega prikaza, našo pozornost zagrabi par oči. Neomajen pogled je vabljiv in hkrati svari. Podobo krasita tudi dva majhna rogova, ki gledata iz las in se, ko pogled zdrsi navzdol, razlijeta v vrtince. Muza na fotografiji so Desire Marea, fotografija pa je vizualna priča, ki krasi njihov debitantski album Desire.

Tako kot opisana fotografija tudi album prvič razgalja Desire v solistični inkarnaciji. Veliko upravičenih pohval, če že ne slave, so dosegli v nedavni preteklosti s Felo Guccijem kot dvojec FAKA, južnoafriški gospel gqom vihar, ki je na krilih EP-jev Bottoms Revenge in Amaqhawe prepotoval zavidljivo razdaljo po zanimivejših dogodkih v krogu elektronske in eksperimentalne klubske kulture. Če ste morda dvojec FAKA uspeli ujeti lani poleti na dogodku v organizaciji Pritličja in Sonice pred ljubljansko Mestno hišo, potem se gotovo spomnite njunega vročekrvnega nastopa in basovskih tresljajev.

A Desire upajo, da od njih ne bomo več pričakovali ponovitev plesnih ekstravaganc. Album je pripoved o življenju onstran emancipacije na odrih in potrditev, ki jih zagotovi podpora enakomislečih. Odlično ubesedeni in uglasbljeni intimni trenutki iz življenja Desire Marea, kombinacije sporočil o ljubezni, nesreči, žalosti in poželenju, z lahkoto konkurirajo potenci Fakinih dionizičnih ritualov. S ploščo Desire pride na vrsto introspekcija, Marea prevzemajo šamansko vlogo zdravilca, tako zase kot za nas. Bolezni, ki se jih dotikajo besedila, so se razširile po vsem svetu, Desire so le katalizator specifične družbenosti in geografije. Za vidnega kvir posameznika, kakršni so Marea, mesta predstavljajo brezna samote, v katerih romantično in fizično bližino drugih iščeš na priložnostnih zmenkih. V iskanju duše, ki iznenada ne bo postala duh, ne smeš pozabiti nase.

Iskanje sebe ali drugih pa je tudi raziskovanje. Počasi tleča himna svobodi Tavern Kween najde dom v plesu, ob naslednji skladbi Thokozani, oziroma - v prevodu - Hvala, pa nas kot sirene zapeljejo godala in hitri sinkopirani ritmi, nato se vse, prav po mitološko, hitro obrne, ko pristanemo v črni luknji The Void, ki sprva renči, nato pa zagličana umre.

Album zaznamujejo precej preprosta besedila, sploh če bi jih ocenjevali glede na standarde, ki so jih postavili Dylan, Cash, Bowie ali drugi starejšim občanom tega sveta ljubi glasbeniki. Kar pa Marea gotovo premorejo v vsem potencialu, je odlična režiserska žilica. Vključene teme in glasba so v takšni harmoniji, da svet in zgodbo, ki jo tvorijo, občutimo skoraj fizično. Zato se poslušanje plošče Desire po posamičnih kosih enostavno ne izplača. Seveda je tu par briljantnih komadov, kot sta recimo You Think I’m Horny ter Studies in Black Trauma, posebno drugi se na čustvenem vlaku smrti zaleti direktno v srce. Ne glede na tematiko, o kateri Desire v nekem trenutku pojejo, pa nas nenehno spremlja uniformni glas, ki nagovarja s kvaliteto miru, kakršne smo vajeni pri operi ali izrazih cerkvenih zborov. Z eno besedo torej - transcendentalno. Odličen prvenec, ki si dovoli biti drzen, a ostaja prizemljen.