Devendra Banhart: Mala

Devendra Banhart: Mala

Recenzija izdelka
25. 4. 2013 - 19.00

Nonesuch, 2013

 

Zanimivo je spremljati nekega glasbenika skoraj desetletje, praktično od njegovih prvih korakov dalje. Devendro Banharta, čigar novo ploščo »Mala« recenziramo v današnji Tolpi Bumov, smo na Radiu Študent spoznali sedaj že daljnega leta 2003. Plošča nekako sovpada s pričetkom intenzivnega medmrežnega pretakanja glasbe in informacij. Tudi zato smo bili takrat prav dobro seznanjeni s pojmom »freak folk«, ki je označeval glasbenike, kot so Devendra Banhart, Joanna Newsom, Coco Rosie, Six Organs of Admittance idr., ki se je nato s člankom v reviji Wire prelil v pojem »New weird America«. Banhart je takrat na krilih rosnih dvajsetih let jadral na svojem izjemnem glasbenem talentu, precej je eksperimentiral, se poigraval z bizarnimi besedili in z glasom, ki nas je v tistem začetnem obdobju precej spominjal na Marca Bolana, ustvarjal najbolj svežo in razburljivo glasbo tistega trenutka. Bil je v takem naletu, da je leta 2004 izdal kar dva vrhunska albuma »Rejoicing in the Hands« in »Niño Rojo«, ki jima je že takoj naslednje leto sledil tudi odlični »Cripple Crow«. Takrat je naredil tudi izbor glasbenikov gibanja New weird America, ki je izšel na kompilacijskem albumu »The Golden Apples of the Sun«.

Osebno mu štejem v velik plus tudi njegovo veliko raziskovalno žilico, ki ga je gnala k odkrivanju zaprašenih glasbenih biserov, med katerimi nedvomno izstopa glasbenica Vashti Bunyan, ki jo je prav Banhart obudil iz pozabe in ji utrl pot do mesta velikih in nepozabnih albumov.

Banhart je tako prestopil v drugo polovico dvajsetih let in plošča, ki je izšla po nekajletnem premoru, »Smokey Rolls Down Thunder Canyon«, je prikazala drugačen obraz, kot smo ga bili vajeni, enostavnejša je bila, bolj zaobljena in prestavljena v čistejšo pop formo. A bila je in je še vedno, dobra plošča, ki si jo lahko poslušal v nedogled.

Tako kot njegovo glasbeno ustvarjanje, smo lahko vzporedno spremljali tudi njegovo ljubezensko življenje, vedno je rad svoja dekleta vključeval ali v svoje komade, kjer je npr. opisoval svoja trpeča občutja ob tem, ko je njegovo dekle žuriralo samo nekje zunaj in se vračalo domov sredi noči, naslednjo ljubezen, mega hollywoodsko zvezdo, nam je na ogled postavil v videospotu, v tistem obdobju me je v nekem trenutku resno zaskrbelo, da bo odtaval v neke čudne vode. Za reklamo drage blagovne znamke izdelovalca očal je ne le prodal enega svojih komadov, ampak se je celo sam zgoraj brez valjal po neki snobovski hiši in se nam skupaj s svojim tedanjim dekletom nastavljal iz vseh kotov. Ko smo že mislili, da smo ga za vedno izgubili, pa se je vrnil prenovljen, spet z novim dekletom, mlado beograjsko fotografinjo in morda prav zaradi te poživljajoče ljubezenske ujme z novo dozo inspiracije. 

In to kakšne. Pričakal nas je izdelek, ki v štiridesetih minutah prikaže Banharta v eni najlepših luči. Humorna, a vseeno dovolj intrigantno čudaška besedila z ljubezensko tematiko v glavnem centru zanimanja dokazujejo, kako zelo bister je Devendra Banhart, narediti zna nekaj, kar uspeva le redkim. Stkati mu uspe inteligentno zapakiran pop izdelek, ki ni pretenciozen, ni prepreden z motečim kvazi artizmom. To je album, ki bo poleti pasal prav tako kot hladno pivo po hudo vročem dnevu. V štirinajstih komadih seveda takoj spoznamo Devendro Banharta, o tem ni dvoma, vendar nas vseeno preseneti na primer z mestoma nekoliko bolj elektronskim zvokom, na primer v komadu »Your Fine Petting Duck«.

 

Devendra Banhart - Never Seen Such Good Things
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness