Diamanda Galás: All the way

Diamanda Galás: All the way

Recenzija izdelka
25. 12. 2017 - 19.00

Intravenal Sound Operations, 2017

 

Skoraj desetletje je minilo od zadnjega albuma Diamande Galás Guilty Guilty Guilty. Morda je avtorica zato marca letos izdala dva albuma, All the way in posnetek koncerta v cerkvi Svetega Tomaža v Harlemu. Z albumom All the way Galás nadaljuje linijo radikalnih predelav severnoameriške folk glasbe, tu so jazz, blues in bebop nastavki, ki so tudi sicer njena umetniška inspiracija. Avtorica apropriira Franka Sinatro in Theloniousa Monka, tradicionalne napeve, vso to bolj ali manj popularno glasbo v svoji interpretaciji zakolje in oživi in spet zakolje, pešta jo, to je mleta glasba, ki je potem ne oblikuje, temveč vanjo ponovno zareže. To je album totalne stamine. A počasi: kaj se je sploh zgodilo v the zadnjih desetih letih? In, kako gre govoriti o njeni glasbi, o njenem novem albumu?

Zadnjih deset, celo petnajst let je Diamanda Galás nastopala manj, v studiu je ni bilo. Živela je na relaciji New York - San Diego, kjer sta živela njena starša, ki sta eden za drugim hudo zbolela. Preselila se je tja v San Diego in skrbela je najprej za enega starša, ki je nato umrl, nato za mater, ki je imela pred seboj dve leti življenja in, kot pravi sama Diamanda Galás, »pomagati svoji materi, da preživi, je bilo veliko bolj pomembno kot špil za skupino pofukanih tujcev v Parizu« . Skratka, v zadnjih desetih letih se Diamanda Galás ukvarja predvsem s smrtjo; a ne kar tako, v obče, temveč se s smrtjo ukvarja skupaj z njo, dobesedno s smrtjo, z njo. V tistem času napiše zbirko esejev In the mouth of the crocodile. Takole piše: »The mother stands between her children and the sun. The hot blaze warms them. But when she is dying, and they are suspended only by the thread of spiders weaving directly beneath the orb, Flesh burns, Eyes turn black.« In dalje: »Jungles of lunatics that eat the fallen can not spare me; they too are running, and stain the earth with bloody footprints, Boy too old! And now an angry mouth has found you, ‘Mana! Mana!’ The world rolls over without a sigh. Mother! Mother! Goodbye.« V eseju Hex potem piše, da opaža, kako s staranjem smrt postaja vse bolj močna. Zbuja se z vonjem po sečnini, to je ob štirih zjutraj, ko se zbuja tudi njena mati, potem se sprašujeta o počutju. Ampak » moram delati, da bi preživela. Tega ne počnem za nikogar drugega, dokler ni izvedeno, pa še takrat sem povsem sama in upam, da je tam nekaj empatije do dela; da me ne bo prekinil nekdo, ki je utrujen, zdelan« . Diamanda Galás piše s smrtjo o smrti, katere pojavnosti pozna, bila je tu, ko se je pandemija aidsa pognala in ko se je pognalo še kaj in zadnja leta poskuša zopet pomagati preživeti tisti, ki bo neizogibno umrla. To je ukvarjanje s smrtjo. In ukvarja se s svojo smrtjo v prihajanju.

Diamanda Galás na albumu All the way razvija nekakšno sentimentalno, tudi ljubezensko razmerje z odhajanjem in izgubo. Umetniški izrazi norosti, ki so v preteklih letih močno zaznamovali njeno javno podobo, se tu pokažejo v drugačni luči. Smiselno, saj je njena umetnost prav vedno v kontrastu z družbenim dogajanjem okoli nje. V obdobjih občega udobja, kot je bilo tisto v osemdesetih, ko se je svet tlačil predvsem pred MTV in je bil Ronald Reagan osebnost leta, se je pridružila radikalnemu kolektivu Act-up in nastopala s trilogijo The Masque of the Red Death. V času, ko sta feministično in lezbično gibanje svojo prvotno politično ostrino zamenjali za skupinske pogovore o feminilnosti in ko je alfa pop-feministka Betty Friedan pisala kritiko radikalnega feminizma, je Diamanda Galás pisala kompozicijo Wild Women with Steak-Knives oziroma Divje ženske z noži. In zdaj, v obdobju, ki ga zaznamujejo hitrost, fragmentiranost, dopuščanje eksplicitnega nasilja in nezmožnost trajanja, je pred nami album, ki predvsem traja.

Kar na albumu All the way nedvomno izstopa, so glasovne zmožnosti izvajalke. Diamanda Galás vsako pesem in tudi celoten album gradi na dolgih tonih, kar je očiten protipol fragmentiranosti prostora življenja, hkrati pa je očitno zavedanje o možnosti prekinitve življenja. Celoten album tako deluje kot neodprta Schroedingerjeva škatla, seštevek stanj oziroma stanje hkratnosti, stanje tik pred tistim, ki se bo ali pa se ne bo zgodilo, predvsem pa poslušalka ne bo izvedela, kdaj se bo ali pa se ne bo zgodilo. Album All the way je, podobno kot vsa dela Diamande Galás, lamentacija, ki presega lastno časovno umeščenost. Ni le pesem žalovanja za tistim, kar je umrlo, odšlo, trpelo, temveč za tistim, kar še bo trpelo, odšlo, umrlo. Je vnaprejšnja lamentacija neizprosne nosilke prav takšne resnice. In natanko v tem je mogoče opazovati izplutje Diamande Galás iz zgodovinsko, kulturno in politično-socializacijskega izhodišča. To je njen glasbeni ali pač umetniški áblativ.

Stika in želje po stiku s smrtjo v glasbi Diamande Galás ni težko pepoznati. Njena glasba vedno zveni nekako nevarno, četudi se na albumu All the way kaže bolj v obliki balade. A naj preciziramo to nevarnost, njeno mesto izvora in smer, saj potem ne moremo mimo avtoričine zgodovinske in kulturne izkušnje. Ena izmed pomembnejših je njena močna vez z grškim pravoslavnim okoljem, ki ima - zgodovinsko gledano - precizno določeno mejo, do katere lahko stopi glasbenica ženska. Ženskam je bilo v pravoslavni cerkvi od nekdaj dovoljeno peti, govoriti, moliti. No problem. A le tako, da se jih vidi, ne pa tudi sliši. Ustnice naj se premikajo, a naj molčijo. Zgodnji nemi film. Drugače je bilo z žalovanjem. Ženska je tista, ki naj se ukvarja z mrtvim ali odhajajočim. Takrat naj pride in naj govori glasno, vrešči naj in to naj počne dolgo časa.

Vloga lamentatorke je tako ena ključnih v življenjih žensk v vseh tradicionalnih kulturah in Diamanda Galás je bila v svojo intenzivno socializirana. Seveda tudi vloga žalovalke ni bila in ni brez omejitev. V klasični Grčiji je oblast arbitrarno določala, kateri izrazi žalovanja so preveč ekscesni. Kasneje, tekom druge svetovne vojne, pa so, na primer, nacisti v peleponeški Kalavriti najprej pobili celotno moško populacijo, ženske pa so zaprli in zaklenili, da ne bi mogle izvajati svojega žalovanja. Za Diamando Galás je ta poseben zvočni način izražanja bolečine, neke nevzdržnosti ali pač stališča preživetvena strategija. In ni nenavadno, da avtorico inspirirata New Orleans in blues. Lucille Bogan je pela, da pije zaradi bluesa in da jo bo prav to peljalo v grob. Georgia White je pela, da ni blues nič drugega kot srčna bolečina. Lottie Kimbrough je zaradi bolečine pela o odhajanju in osamljenosti, Gladys Bentley pa se je spraševala: »Koliko lahko prenesem?«  Precej. In to pokaže Diamanda Galás skozi svoj glas, ki je v zadnjem desetletju opazno pridobil na moči, gostoti in horizontu. Zapolnil se je z minulim časom in pričakovanjem naslednjega.

Interpretactivna linija Diamande Galás je kontinuirana kataklizma, trajanje in trganje trajanja, ponovno trajanje, po katerem ruje zdaj avtoričin glas zdaj njeni prsti po klavirju, ki je na koncu pogosto krvav. Ne bo nam lahko, pa naj govori o ljubezni ali o smrti. V prvi skladbi, ki je priredba Sinatrove All the way, popularni napev postane preroška izjava iz bližnjega, a doslej nepoznanega prostora odjeka, ki se razlega počasi in to zato, da bi se izvleklo iz površinskih in banalnih interpretacij časa in ljubezni kot hipnega dražljaja, ki sicer traja zgolj zato, ker je bil v nekem trenutku deklariran. Nadaljevanje albuma je odlično zastavljeno, kajti sledi predelava hita You don't know what love is, ki ga poznamo predvsem v izvedbi Billie Holiday in Nine Simone. A če slednji pesem izvajata v za njiju značilnem žametnem altu ali kontraltu, Diamanda Galás vstopi z glasom, za katerega se zdi, da ga preči fizična blokada, zamašek nekje v goltancu, prepreka, ki je tam prav zato, ker ne veš, kaj je ljubezen. Njeno neznosno stremljenje k stropu vokalnega razpona, njen počasni vibrato in ponavljajoče se prasketanje glasu jo vzpostavita v poziciji tiste, ki žaluje; a ne tiste, ki žaluje za nekom na mrtvaški postelji, temveč tiste, ki je na mrtvaški postelji, in njen konec se bo zgodil prav zaradi vsebine pesmi.

Tretja izmed šestih skladb, ki sestavljajo album Diamande Galás All the way je interpretacija B.B. Kingove The Thrill is Gone. Potem je tu njena klavirska izvedba skladbe Round Midnight, ki jo je leta 1944 napisal Thelonious Monk. Zadnja na albumu je Pardon Me I've Got Someone To Kill, ki jo je leta 1966 napisal country muzičist Johnny Paycheck. Ob poslušanju celotnega albuma se sicer korektna izvedba slednje pokaže za še najmanj posrečeno, kot nekakšen linearni vzpon navzgor, še posebej, ker je skladba prej avtoričina celostna poglobitev v smrt. Gre za ameriško ljudsko pesem O Death, ki jo poslušalstvo lahko pozna tudi pod naslovom Conversations with death oziroma Pogovori s smrtjo. Uvodna klavirska minuta zazveni, kot da bi Art Tatum poskušal povedati, da se preprosto z ničemer ne strinja, potem pa se oglasi Diamanda Galás, ki se res ne strinja. Avtorici se vse nabere nekje v zadnjem delu lobanje in nato, kot sama pove, “BAM!”. Za tem potekajo samo še učinki izbruha, skorajda neprekinjen poltonski monolog, ki kljub enemu glasu deluje polifonično. Diamanda Galás postane kolektiv, ki prosi za odložitev neizogibnega, rjove in cvili, škripa in poka, da ne bi počil, stoka in vrešči in vse to počne hkrati, stopnjuje tempo, dolgo moledovanje se prične trgati, že tako precenjeno verbalno artikuliranost nadomesti s povsem artikulirano zvočnostjo, po klavirju igra na repeticijo, reverberira in nato ljudje aplavdirajo. Album All the way je vztrajanje v milem kriku. Vznemirjenje umira, ljubav umira, vse naokoli se umira, a ko muzicira Diamanda Galás, smrt ne bi mogla biti lepša.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Zelo dobro.

To je to!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness