Diamanda Galás: Broken Gargoyles

Recenzija izdelka
27. 12. 2022 - 19.00

Intravenal Sound Operations, 2022

 

Če obstaja vsebinska rdeča nit umetniškega udejstvovanja Diamande Galás, potem je to zagotovo ukvarjanje s smrtjo. Posredno, predvsem pa neposredno. Pa naj gre za dejansko, konkretno smrt njenega brata in še mnogih drugih, ki so umrli za aidsom, za smrt njenih staršev ali za občost smrti, ujete v vsakem trenutku, ki mine, naši lastni minljivosti, naši lastni diskontinuiteti biti. Ukvarjanje s smrtjo je vedno večplastno.

Vso to bolj ali manj popularno glasbo zakolje in oživi in pešta jo, to je mleta glasba ...
 / 25. 12. 2017

Kolegica Nina Dragičević je leta 2017 zelo natančno analizirala All The Way, album Galás, ki se je posvetil reinterpretaciji severnoameriške folk glasbe z močnim poudarkom na bluesu in jazzu. Čeprav v albumu tematiziranje smrti ni tako očitno kot v njenih ostalih delih, pa s pregledovanjem okoliščin nastanka albuma raziskovalka kaj kmalu ugotovi, da to nujno ne drži. Obstajal je razlog, zakaj Galás ni ničesar izdala in ni koncertirala celih deset let, med letoma 2007 in 2017. Čas je namreč posvečala umirajočim staršem.

Nedolgo po letu 2017 nas je dosegla novodobna kuga, koronavirus, in z njim nov navdih za našo protagonistko. Najprej je leta 2020 v sodelovanju z zvočnim oblikovalcem Danielom Neumannom skomponirala zvočno instalacijo, ki je zaživela v okolici Hanovra, natančneje v prostoru Kapellen Leprosarium. V srednjem veku je ta prostor služil kot zaklonišče okuženim s kugo in gobavostjo, leta 2022 pa je zvočno instalacijo, ki je nastala v tem prostoru, Galás prelila tudi v obliko albuma z naslovom Broken Gargoyles.

Naslov Broken Gargoyles lahko beremo na vsaj dva načina. Kot polomljen požiralnik, kamniti predhodnik žleba, značilen predvsem za gotsko arhitekturo, ali pa kot fantastično bitje himero, grimaso, ki se je v motivih antropomorfnih upodobitev živali ponekod smatrala kot zla, po drugi strani pa so jo dojemali tudi kot zaščitnico, kar je s perspektive arhitekture pravzaprav tudi bila. Pomislimo samo na katedralo Notre Dame in njene gargojle, ki so igrali pomembno vlogo tudi v Hugojevem Notredamskem zvonarju; v njem predstavljajo trije kamniti kipci Victor, Hugo in Laverne, edine Quasimodove prijatelje.

...različne uporabe in barve glasu...
 / 13. 2. 2016

Področje smrti je vedno večplastno. Lahko bi rekli, da Galás na albumu Broken Gargoyles sodeluje še z enim umetnikom, ki je sicer preminil že dolgo tega. Gre za predstavnika zgodnjega ekspresionizma, nemškega pesnika Georga Heyma, od katerega si izposodi verze iz pesmi Das Fieberspital in Die Dämonen der Stadt. Heym je veliko pisal o trpljenju obolelih z rumeno mrzlico in o bolečinah poškodovanih vojakov, čeravno je umrl tik pred začetkom prve svetovne vojne. A Galás, dodatno navdihnjena z delom nemškega antimilitarista Ernsta Friedricha, ki je v fotografski knjigi Krieg dem Kriegel leta 1924 objavil eksplicitne fotografije grozot prve svetovne vojne, se osredotoči tudi na to. Na bolečine in trpljenje vseh obolelih, ustreljenih, posameznikov, iznakaženih z bojnimi plini, tako tistih iz srednjega veka kot tudi tistih iz obdobja prve svetovne vojne. Tisto, kar jim je skupno, ostane isto – bolečina, izolacija in strah pred smrtjo.

Galás je zvočno kompozicijo Broken Gargoyles razdelila na dva dela – težko bi jima rekli skladbi, saj sta oba dolga okoli dvajset minut. Poimenovana sta Broken Gargoyles I. Mutilatus in Broken Gargoyles II. Abiectio. Mutilatus predstavlja uvod v dodobra doživet svet obupa, na kar kaže že začetek, pospremljen z nizkim klavirskim tonom, ki traja in traja, preden ga nasledi naslednji, medtem pa ga že dohiti z različnimi efekti obogateno večglasje Galás. Glasbenica se s svojimi razvlečenimi kriki in visoko odpetimi toni poistoveti z okuženimi in poškodovanimi, še preden začne narekovati Heymove verze. Surovosti skozi celotno kompozicijo ni konca; ne kaže se zgolj skozi glasbeničino izgovarjavo in naracijo pesniških verzov, temveč tudi s samo zvočnostjo nemškega jezika, ki se izkaže kot nalašč za prikaz vročičnega trpljenja, kaznovanja, do neke mere celo mučenja oziroma eksperimentiranja na obolelih. To postane najbolj očitno okoli trinajste minute prvega dela kompozicije, ko se izgovarjava besed in enakomerno utripanje zvoka združita v eno popolno valovanje grozovite bolečine. Razbrali bi lahko celo pok biča, biča, ki ga življenje slej kot prej uporabi prav na vsakem sleherniku.

Drugi del kompozicije, poimenovan Abiectio, ki uglasbi ponižanje in potrtost pacientov, se napaja iz Heymovih verzov iz pesmi Der Blinde in Der Hunger in skozi največji atribut Galás – njen vokal – podoživlja bolečine tako mučenih kot mučiteljev. Trpljenje je vedno dvojno. To pa se tudi v celotni kompoziciji kaže z nešteto prepletanji, z efekti obogatenih vokalnih vložkov Galás, tako tistih nedoločenih zvokov kakor dobro artikuliranih vmesnih delov. Na koncu bi lahko rekli tudi, da album Broken Gargoyles predstavlja štirideset minut ječanja, vzklikanja, zasoplega dihanja, vihravega udrihanja, zankanja bolečih vzdihljajev, jeznega vreščanja in v vsesplošno bolečino ovitega obujanja grozovitih zgodovinskih dogodkov, a je seveda več kot le golo izrekanje.

Z vsakim vnovičnim predvajanjem albuma se genialnost Diamande Galás samo dodatno učvrsti, pa naj gre za tehnično strukturo kompozicije ali konceptualno zasnovo albuma. Broken Gargoyles je težko poslušljiv album, je avant garde avant garde glasbe, ni za vsak dan niti za vsakogar, Galás pa je ena tistih brezčasnih umetnic, ki nas pusti brez besed in ki z zapopadenjem človeške smrtnosti sama postaja nesmrtna.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.