Glitterhouse, 2015

Ne glede na širnost nemške krajine in tamkajšnje pregovorne neortodoksne glasbene drže si moramo priznati, da se je v nasprotju s plesno glasbeno tradicijo v polju alternativne kitarske godbe s tamkajšnje grude uspel širše proslaviti komaj kakšen sodobni izvajalec. To vsekakor ne pomeni, da ne obstajajo, a na nek način se Nemčije še naprej drži morda nekoliko nehvaležna vloga eksotične točke, kamor se glasbeniki z vseh koncev sveta v različnih obdobjih glasbene kariere veliko raje odpravljajo iskat navdih. Razloge, zakaj je temu tako, gre morda iskati v dveh skrajnostih, ena bi lahko kazala na samozadostnost nemško govorečega okolja, druga pa v isti sapi in morda iz istega razloga na pomanjkanje interesa.

Toda če smo se česa navadili, smo se tega, da ko v Nemčiji poči, poči glasno in Die Nerven so po mnenju tamkajšnjih medijev - tednik Spiegel je njihovo ploščo Fun označil za enega najboljših nemških izdelkov desetletja - morda prav tisto, na kar smo čakali. Stuttgartski trio v svoji neobremenjeni mladostniški drži prav v ničemer ne zaostaja za svojimi sodobniki, ki so uspeli post punkovsko tradicijo rešiti izpetosti in ji vdahniti novo življenje. V njihovi glasbi je tako mogoče iskati vzporednice s klasičnimi izvajalci hrupne scene, denimo Sonic Youth pa Birthday Party s pridihom značilne nemške hladnosti in surovosti, še bolj pa veseli dejstvo, da je v sami glasbi mogoče iskati vzporednice tudi z domačimi sodobniki, denimo Repetitor ali Vlasto Popić, ki družno odlično zapolnjujejo tukajšnji glasbeni paket.

Plošča Out v svojih desetih dejanjih samo poudarja zrelost izraznosti Die Nerven, ki tekom enainštiridesetih minut niti za trenutek ne popusti. Komplementarnost vseh gradnikov zvoka, torej globokega basa, razštelane kitare, živčnih vokalov in zamolklih bobnarskih udarcev, poskrbi za visoko intenzivnost plošče, najbolj prijetno pa je spoznanje, kako spodbudno znajo Die Nerven upravljati s tišino in pokazati, da je odeta v hladno in nekoliko morbidno vzdušje lahko prav tako zastrašujoča.

Die Nerven so na plošči Out tišine ne bojijo, ampak jo pametno izkoriščajo za stopnjevanje dinamike plošče, tako kot so to znali početi denimo Slint. K sreči je slednja v službi naracije, zaradi česar skladbe ne delujejo prisiljene, ampak se v svoji prosti pretočnosti poslušalcu počasi razpirajo pred očmi in povezujejo v smiselno celoto. S plošče boste težko odnesli skladbo in jo označili za ultimativen hit, boste pa ob plošči prav gotovo za štirideset minut pozabili na okolico in se potopili v samosvoje glasbeno okolje, ki ima z vsakim zasukom večji smisel.