Youth, 2023

Predmet tokratnega muzičnega razmisleka bo koncept prostornosti. Hashem L Kelesh, v kontekstu avdiovizualnega ustvarjanja sicer bolj znan kot Dijit, je glasbeni producent in vizualni umetnik iz Kaira. Za seboj ima nekaj krajših izdaj, toda iz nabora je nekoliko izstopil daljši album Hyperattention: Selected Dijital Works Vol​.​1, ki smo ga leta 2020 obravnavali tudi na frekvenci 89,3 MHz, kritiki pa so ga opisali kot »slabo osvetljenega in nabitega s počasno, nočno energijo«. Pri takšni mračnejši sili umetnik vztraja tudi na novi plati The Room, ki je izšla marca letos pri britanski založbi Youth. Ime albuma se razteza tudi na konceptualni okvir, eksperimentiranje s prostornostjo zvoka je namreč ideja, v katero se je umetnik zapičil.

Dijit v inštrumentalno polje vstopa skozi darkwavovsko maniro. Atmosfersko različne sintovske strukture dojema kot motor avta, od katerega je odvisna vožnja celotne zvočne plati albuma The Room, mestoma se avtor namreč zapelje hitreje, drugič bolj umirjeno. To gladko igranje med ritmi uravnava z vpeljavo vokala, še posebej pa govorjene besede. Melodična celota tako postane avto, ki hiti po avtocesti, v katerem so ljudje in njihovi hišni ljubljenčki posedeni in v popolnem mirovanju. 

Ob poslušanju se razpnejo kraljevstva odmevanja, ki jih nepredvidljivo prikliče globok moški glas, kar pripomore h kreiranju in vizualizaciji prostorov umetnikovega ustvarjanja. Glas, ki zaradi svoje barve spominja tudi na shoegazerske in celo distorzirane melodije, vstopa v zvočne krajine meglenih gozdov. Hkrati služi kot rdeča nit albuma, podaja učinek trdnosti in celo stabilnosti, ker se postavlja v vlogo beata, to prakso pa glasbenik znotraj albuma velikokrat ponovi. Ta princip vokala kot dodatnega sprožilca ritma tako postane podoben modusu operandiju britanskega mojstra Buriala, hkrati pa je to ključno pri poustvarjanju občutka prostornosti. Videti je, da avtor lasten vokal postavlja v sredino, v določeno žarišče – dejansko v nek prostor, v sobo. V srčiko glasbenega doživetja torej postavlja svojo identiteto in miselno notranjost, hkrati pa v polje prostornosti obrobno vstopa tudi z elementi duba in koketiranjem z bližnjevzhodnimi zvoki in repeticijo.

Nianse zvoka in barve se na albumu The Room spreminjajo precej nežno in počasi, kar pripomore k razvoju oprijemljivejše teatralne atmosfere. Umetnikov adut pri ustvarjanju takšnega ozračja je minimalistična eksperimentalna elektronska produkcija, ki na samem začetku albuma da vedeti, kakšna bo dramaturgija izdelka. Minimalizem ne pelje v smeri monotonosti, temveč razvoja, odpiranja in na koncu tudi realizacije oziroma vizualizacije različnih prostorov, v katerih se zvok ustvarja oziroma dogaja. 

Za Dijita je vokal veliko več kot dodatek, je zelo pomemben inštrument. Obdeluje in ponuja ga v medseboj različnih si in paradoksalnih oblikah, od nežnih in enoličnih nians se s sprehajanjem po albumu giblje v smeri vse bolj distorziranih, meglenih, neprepoznavnih nians, ki se javljajo iz globine tunela. Nepomembno je njihovo sporočilo oziroma vsebina, pomemben je dizajn, s katerim so ovekovečene. Oblikovanje zvoka se največkrat giblje med ljubkostjo in občutkom, da nas umetnik postavlja v zibelko, a se hkrati iz meglenih globin širi gosti oblak melanholije, ki nima zares žalostnega podtona, temveč bolj prizvok nekakšne modrosti in globokoumnosti.

Odpira se razmislek o energiji in stališču, ki ju album in z njim sam Dijit sprožata. Gre predvsem za mističnost, podajanje občutka nedosegljivosti, pri čemer se modrost kaže v izrazitem temperamentu in trdnosti, ki ju širi plošča The Room. Glasbenik izkaže sposobnost veščega in skoraj nezaznavnega premikanja med nežnimi svilnatimi in po drugi strani temačnimi, distorzirani, toda precej stabilnimi strukturami, podaja občutek razumevanja nians zvoka in vseh njegovih nadrobnosti. Okrog glasbe se širi občutek senzibilitete in trajnosti, ne glede na to, ali se nahajamo v sobi, v kateri so stene odete v svilo ali pa jih prerašča flora gorskega gozda.