Hyperdub, 2022

A veš tisti občutek v nedeljo zjutraj, ko je mraz in dežuje, ampak tebi ni treba ven. Zvita v klobčič pod odejo, v ušesih pa odzven včerajšnjega rejva, ki se meša z zvoki jutra. Vtisi plavajo po zraku kot krajina na videz nepovezanih fragmentov glasbe in misli. Ko potrebujem čas, da se spustim z višin, ker me ta glasba presega in v njeni bližini tudi sama lebdim malo višje.

Plata Antidawn živi kot nek déjà vu takega jutra. Izmika se tako žanrski definiciji kot klasičnim oblikam ritma in raje kot na velike zvoke se osredotoča na njihov splet v krajino, odmaknjeno v neko višjo realnost. V kombinaciji s kondenzirano vlago ozračja ustvarja svojevrstni zvok, ki hkrati razprši fokus, a te v celoti obkroži. Če naj ustvarjalec vzgaja svojo publiko, je Burial tisti, ki nas vabi v razmišljanje o razsežnostih glasbe, neglasbe in o vsem vmes.

Današnja popularna muzika pod vplivom potrošnje poskuša vzpodbuditi predvsem afekte oziroma občutke, ki se zgodijo hitro in intenzivno. To najbolje odražata vedno krajša minutaža in sama struktura komadov: kratki uvod in čimprejšnji energični bum, da poslušalka s primerno skrajšanim obsegom pozornosti slučajno ne bi preklopila na kaj drugega. Hitro konzumiramo, hitro čutimo in hitro pozabimo. Ampak bangerji res ne delujejo v nedeljo zjutraj po najboljšem žuru, ko se želimo samo umiriti in podoživeti večer.

Nekaj takega lahko spodbudi ali pa vsaj omogoči le glasba, ki je osvobojena preveč kvadratnih okvirov. Včasih si človek želi, da ga neka muzika vsega prevzame, ne pa vedno. Včasih bolj potrebuješ podlago za lastne občutke, ki jih je že tako preveč. In ravno ambientalni odvodi glasbe dajejo prostor za to kot neka zvočna kulisa, ki jo lahko napolniš s svojimi vsebinami, ne da te sili v neko močno definirano smer.

Nekatera stanja, na primer ljubezen ali spanec, s prevelikim trudom prej odženeš kot ujameš. V tem smislu Burial nastavlja alternativni odnos do glasbe, pri katerem je v ospredju možnost, da je poslušalka tista, ki glasbo naseli s smislom, relevantnim za njo samo. Tak odnos uravnoveša in dopolnjuje s potrošnjo zaznamovano uživanje kulture, ki se dogaja vse hitreje in intenzivneje ter tako nemalokrat spregleda vsakršno bistvo, globlje od velikih zvokov.

Cilj Burialove glasbe je daleč od banganja, ravno nasprotno. Njegov pristop k ustvarjanju že od samih začetkov izhaja iz tega, kar pač ima – v nasprotju z večino elektronske glasbene scene se na začetku ni zapletel v iskanje tehnične dovršenosti, ampak je delal s tem, kar zna tukaj in zdaj, in od tam napredoval. Produkcija elektronske muzike se ob razvoju tehnologije od muziciranja stalno premika vse bolj v smeri programiranja in s tem tvega zadušitev ideje v obremenjenosti z obliko in v poplavi tehničnih vprašanj. Burial uporablja preprost urejevalnik zvoka in idejo gradi okoli tega, kar najbolje zna: predelovanja vokalov. S tem je esenci svoje ideje pustil živeti, zelo podobno kot njegova muzika pusti živeti dogajanju v poslušalki. Ravno zato je Burial lahko v svojem ustvarjanju kmalu vzgojil povsem svojo zvočno paleto.

Burialovo ustvarjanje odlikuje njegovo pretanjeno uravnavanje svetlih in mračnih elementov glasbe, pri čemer vokalni vložki delujejo kot središče kompozicije v zdravi meri eksperimentale, ki jo je uho navadne smrtnice še zmožno sprejeti brez izgube fokusa. Glasbeni elementi na albumu Antidawn ob prvem poslušanju morda delujejo naključno postavljeni in razvlečeni na radiu neprijazno dolžino. Ob pozornejšem poslušanju pa se izkaže, da sestavljajo premišljeno celoto, ki se intuitivno odvija okrog obdelanih vokalnih vložkov in se nam odstira kot polzavedni miselni proces v sinergiji z zvoki vsakdana. Kot glasba za vzdušje ni namenjena hipnemu dvigu endorfinov, je pa ne glede na to konstruirana kot dobro poslušljiva: noben element zares ne zmoti glasbenega toka, hkrati pa se v njem dogaja dovolj, da pozornosti ne želi odnesti drugam. Antidawn EP je tako vredno zavrteti le v celoti, ki živi kot tričetrturna introspekcija, prelivajoča se med petimi doživljajskimi poudarki.

Prvi del z naslovom Strange Neighbourhood z rahlimi orgelskimi prizvoki nekoliko spominja na vzdušje nedeljske maše, katere bistvo je pravzaprav umiritev, pogled navznoter in skrb za lastno duhovnost. Naslovni Antidawn nadalje materializira občutje, nasprotno od zore. Tu se izkaže Burialov občutek za balansiranje teme in svetlobe, saj muzika kljub občutkom izgubljenosti ne vleče v obup, prej zanj pušča prostor in ga že s tem lajša. Kompozicijo svetlijo vsakdanji zvoki, kot so šum dežja, prižig vžigalnika, praskljanje plate in obrat v durovsko tonaliteto, ki brez besed ponuja epilog obupu.

Naslednji je Shadow Paradise, ki, obratno, na prvo žogo daje vtis obračanja v optimizem, pravzaprav pa nam ustvarjalec z njim še z druge strani pokaže to sobivanje in prepletanje teme in svetlobe, saj kljub melodični toploti ohranja mero melanholije, ki vzdušje spet uravnoteži in prepreči uhajanje v intenzivno veselje. V predzadnji kompoziciji po imenu New Love vokalni vložki spet prevzamejo prispodobo na videz nepovezanih miselnih utrinkov, zvočna podlaga pa se jim valujoče umika in približuje. Zaključni Upstairs Flat zadevo zaokroži v prepletanju različnih barv zvočne palete celotnega kratkometražca. Ob potonu in ponovnem vznikanju nekaterih elementov ugotovimo, da nobenega od njih ne moremo postaviti zgolj na svetli ali temni konec kontinuuma, saj se njihova karakteristika izjasni le v odnosu do drugih.

Ko se Burialova glasba tako uspešno izmika raznim miselnim in ritmičnim okvirom, nas prisili, da se ustavimo in jo raje poskusimo le začutiti, saj je marsikateri del tega doživetja težko opisljiv z besedami. Kako se torej čuti njegova muzika? Je to izgubljanje po temnih ulicah južnega Londona? Spomin zvočne krajine iz sanj, ki se takoj, ko jo poskušaš ujeti, razblini? Sedenje na nočnem vlaku in moment, ko se vsakdanji govor sosedov poklopi z radijsko muziko? Vse to in še kaj, skratka življenje introverta.