Twenty One Eighty Two Recording Company, 2022

Od seattleskega tria Diminished Men ni bilo sluha že dobrih šest let – od takrat, ko je trojec Ambramson – Schmidt – Henneman ponudil album Vision In Crime, ki smo ga na Radiu Študent tudi obravnavali. Plošča je zavedljivo in uvidevno, hkrati pa agilno zavzeto po svoje plemenitila surferski rock. To pomeni, da so avantsurfersko vsebino ponovno objemala temačna obrobja cinematičnega značaja, konkretne glasbe, psihedelije, industrije, krauta in če česa, kar je bilo po eni strani tudi za pričakovati. Tokrat je pred nami nov, minulega decembra izdan album Damage Mécanique, ki se vrača v globlji eksperiment in nadaljuje, kar je začel album Capnomancy, ne opušča pa niti surferskih momentov s predhodnika.

Damage Mécanique premore tako pesmi, ki ven štrlijo s prebavljivo motiviko in vsebino, pa tudi z bolj vneto in obremenilno značajnostjo, vsem pa je skupna nizka oblačnost fabriških razsežnosti. Saj veste, tistih, ki se ne stopnjujejo toliko po decibelskih nihanjih vertikalno, pač pa z gostim prepletom industrijskih ropotov v odmevih hal po horizontali, ki so pravzaprav tukajšnje glavne zvočne pokrajine. Ponovno so odveč poskusi predvidljivosti, predvsem zaradi nenehnih preureditev znotraj pesmi, v katerih si Diminished Men dovolijo zamik, zaustavitev, prelom, popačenje ali pa preprosto zatišje nad tematiko komada, ki je morda še nedolgo nazaj odkrito nakazoval svoj nadaljnji potek. Kljub temu bend uspe repeticijo vedno znova uvesti v svoje obrazje, kot denimo v razvojnem krauterskem ciklu z dokončnim truščem The Maze ali pa z dubovskimi odmevi v skladbi Wet Moon. Surfersko avantgardo s prejšnjega albuma povrneta komad AE in skladba The Five Agents, ki spomni na medigro Dans Dans, medtem ko bi bila Panopticon in Axial Tremors lahko soundtracka za svežo sezono misteriozne nadrealistične serije v stilu Twin Peaks.

Zdi se, da Diminished Men ustvarjajo v svojem obratu, ki ni pogojen nobenemu zunanjemu dejavniku. Nevedoč za obdobje delovanja zasedbe, ki je razpotegnjeno že skoraj čez dve dekadi, bi bila ob prvem prisluhu skupini zmedenost prva, ki bi prišla na plano. Zven, robatost in vsestransko zvočno šarjenje in igrivost bi zlahka pripisali podobnosti angleškega podzemlja iz sredine sedemdesetih let in z začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko provokativnosti že v samem rezkem zvenu ni primanjkovalo. Trio tako večkrat kolcne po Test Dept, This Heat ali pa celo The Pop Group. A kar poveča negotovost, je široka zvočna slika, ki kljub snemalnim posegom in številnim efekturam zlahka prenese postopno doziranje vseh tresljajev in potiskov, ki jih album premore. Prav zaradi vsega naštetega novih deset komadov v dobre tričetrt ure ostaja daleč od osrednjih tokov, hkrati pa terja davek na dokončni doprinos. Gre za široko zastavljen industrijskokitarski retrofuturizem.