Glitterbeat, 2013

Zasedbo Dirtmusic, ki so jo spravili skupaj Chris Eckman, Hugo Race in Chris Brokaw, znani iz številnih rockovskih bendov, smo imeli srečo koncertno preveriti na samem začetku njene glasbene poti. Pisalo se je leto 2010 in na festivalu Druga godba so Dirtmusic nastopili s tuareško zasedbo Tamikrest in uprizorili imenitni koncert, na katerem so se v pishedelično in mamljivo zmes pretočile glasbene zgodovine tako omenjenih rockerjev kot afriških glasbenikov.

Bilo bi seveda preveč preprosto, če bi se za drugi album Dirtmusic, v katerih ni več Chrisa Brokawa, znova zatekli k preverjeni formuli in odigrali še en vihrav session s Tamikrest. Namesto tega se je bend spravil znova v Mali, natančneje v bamaški klub samega velikana tamkajšnje glasbe Salifa Keite, kjer so skladbe za novi album Troubles nastajale v muziciranju z različnimi malijskimi glasbeniki.

Kot izvemo iz spremnega besedila na ovitku, je bend prispel v Mali le s skicami in beležkami za pesmi, prav z namenom, da bodo skladbe dobile dokončno obliko v studiu, med kreativnim procesom izmenjave idej in skupinskih jam sessionov. Album tako v zvoku kot strukturi nekaterih komadov odlikuje prav sproščenost, ki jo ponavadi pripisujemo jam sessionom. A v končni obliki je še kako čutiti skrbno grajenje komadov, v katerih mrgoli zazankanih groovov, nalezljivih melodij in osupljivih vokalnih doneskov tako zahodnjakov kot Afričanov.

Večino pesmi preveva temačno vzdušje, kar ne čudi, če vemo, da so album snemali v času nemirov v Maliju, ko so islamski skrajneži v severnih delih države celo prepovedali glasbo … Zato kar nekaj komadov neposredno ali pa včasih metaforično naslavlja aktualne probleme. Denimo pesem »La Paix« (izg.: La pai') oziroma v prevodu »Mir«, ki jo občuteno zapoje Aminata Traore. Ali pa naslovni komad, »Troubles«, sicer predelava komada reggaejaškega pevca Keitha Hudsona, ki v začetno reggaejaško in dubovsko matrico presunljivo spretno prida blues in temačni rock ter vse skupaj zameša v grozeč atmosferičen groove, ki ti požene kocine pokonci.

Čeprav je kar nekaj pesmi, v katerih so afriške prvine v ospredju, še najbolj v vokalih, je ena od odlik albuma Troubles ravno v enoviti zvočni sliki, kjer se rockovski in afriški ter še kaki vplivi brezhibno zlivajo. Čeprav je kot producent podpisan kar bend Dirtmusic, je imel gotovo pri končnem zvoku pomembno vlogo Eckman, ki ima kar nekaj izkušenj z afriško glasbo. Naj spomnimo, da je med drugim produciral albume Tamikrest in drugih afriških glasbenikov, konec koncev pa je prav on zagnal založbo Glitterbeat. Gre kajpak za podzaložbo priznane nemške hiše Glitterhouse, ki skrbi za americano v najširšem pomenu besede.

Americani, ki ji je že z Walkabouts večkrat širil obzorja in vanjo vnašal prvine elektronike, filmske glasbe in duba, se je sedaj na najboljši možen način pridružila svojevrstna »africana«. Natančneje rečeno, opraviti imamo z neko čisto novo formo, ki se v zadnjih letih vse bolj uveljavlja ob vse pogostejšem sodelovanju zahodnjaških in afriških glasbenikov. V mislih imamo denimo kitarista Bombina, čigar zadnji album je produciral Dan Auerbach iz Black Keys, ali pa Vieuxa Farka Touréja, ki mu tovrstna sodelovanja prav tako niso tuja.

V niz albumov s takšnimi uspešnimi sodelovanji se zdaj elegantno vpisuje »Troubles«, ki v nekaterih ozirih pošteno presega dosežke omenjenih. Kajti Dirtmusic v svojo enkratno in omamno zmes vnašajo delčke malone celotne zgodovine zahodnjaške popularne glasbe, od folka in rocka, prek duba in bluesa ter tudi nekaj triphopovskih ali cinematičnih vplivov, vse do po velvetovsko »zadetih«, večslojnih komadov. V slednjih nas še najbolj prevzamejo vrtinčaste, zankaste vokalne linije, pri katerih včasih posamični vokali zazvenijo oddaljeni ali odtujeni, kar je seveda narejeno namerno, pač v duhu posamezne pesmi.

Čeprav so vloge glasbenikom podeljene demokratično, velja vseeno omeniti še dva afriška gosta, ki že imata za sabo opažene dosežke, v naših krajih pa nista tako znana. To sta pevca Ben Zabo in Samba Touré, ki ju vsekakor kaže preveriti na njunih samostojnih izdelkih.

Dirtmusic so s tem albumom dokazali, da niso le bežni projekt, nastal iz radovednosti, marveč polnokrvno glasbeno telo, kolektiv, ki vase lahko sprejme različne vplive, jih skozi ustvarjalni proces zgnete in premelje ter postreže z nečim popolnoma drugačnim od začetnih vložkov. Tale zbirka vibrantnih, ves čas brbotajočih in nemirnih pesmi je idealna za kake pozno nočne ali zgodnje jutranje ure, ko se meglica na obzorju meša z vašimi meglenimi mislimi o svetu … Kaže, da se je psihadelija iz kluba Salifa Keite, o kateri beremo v spremnem besedilu na lično opremljenem albumu, očitno več kot uspešno naselila v skladbe.