Domino, 2017

Tokrat se s Tolpo bumov podajamo k staremu znancu Davu Longstrethu kot nosilcu ključne (art) indie zasedbe Dirty Projectors oz. kar k tej sami zasedbi, ki se z novo ploščo, naslovljeno kar Dirty Projectors, po nekaj letih vrača na prizorišče indie Amerike – v novi podobi, kot morda sledi že iz samih uvodnih besed, tokrat spet, kot ob začetkih, v solistični izvedbi samega Longstretha. Zgodbi Longstretha in Projectorsov se v prehodu iz skupinskega dela v Davov solo podvig tudi smiselno umestita v vsebino plošče, ki je pač break up album na liniji konca razmerja med Davom in Amber Coffman, še nedavno članico skupine, ki je bend zapustila približno sočasno z Angel Deradoorian, očitno zaradi razhoda z Longstrethom, kot pričajo sama besedila plošče, pa tudi zaradi kreativnih nesoglasij. 

Vendar novi album ni prav zelo izrazit v izrekanju romantično sesedajoče se ali svetobolne break up narative. Niti ni kot tak zares potisnjen v prvi plan, kvečjemu tukaj nekaj precej latentne škode povzročijo marsikdaj precej patetična besedila, ki pa roko na srce niti niso tako pomembna. Morda je celo olajšanje, da odnos albuma ni preveč siv in grenak, kajti tak vtis bi vsaj znotraj tokratnega (drugačnega) žanrskega poskusa Dirty Projectors lahko izpadel zelo prenapeto, zelo egoistično.

V splošnem celo prevlada vtis, da je bila najučinkovitejša promocija nove plošče izražena skozi Longstrethove preko spleta precej razmnožene pripombe čez stanje indie scene zadnjih let. V mesecu pred izidom same plošče se je Dave namreč obesil na splet z rantom, ki nas vsaj tiste ne najbolj običajne indie navdušence naslavlja že po določenih progresivnih imperativih, po katerih stremimo. Preprosto je Longstreth naslovil nekaj nezanimivih let tovrstne produkcije, ki ne vidi več inovacije ali perspektive kakšnega pravega gibanja. Podobne ideje smo v že več preteklih letih naslavljali tudi na Radiu Študent, tako znotraj indie kot tudi znotraj drugačnih scen, ki se pogosto znajdejo v prostem teku.

Morda pa je tudi zato še toliko bolj zanimiva forma, ki jo je Longstreth tokrat izbral za album Dirty Projectors. Plošča namreč orje linijo precej intenzivnega eksperimentiranja s sredstvi sodobne urbane elektronike. Dave je tukaj uspel s prenosom večinskega dela takoj prepoznavne patine projekta Dirty Projectors, a po drugi strani korenito preobrnil žanrsko sliko zasedbe. Vnašanje soul in r'n'b momentov v sodobni indie sicer ni nikakršna nova reč, vendar pa si Longstreth tukaj nekako najde svojo smiselno pot v nekaj, kar z indie glasbo morda niti nima več veliko skupnega, vseeno pa se nanjo nazaj še vedno nanaša, in to morda celo intenzivneje ali vsaj očitneje kot kadarkoli prej, saj je določeno avant stremenje Dirty Projectorsov zasedbo vselej nekako izločalo iz množice kot precej edinstven projekt. 

Nova plošča se torej kar zlahka umesti v milje tako imenovanega sodobnega alternativnega r'n'b-ja in je v tem precej uspešna. Že uvoda skladba oziroma tudi prvi single Keep Your Name lepo nakaže zasičeno novo zvočnost, s katero se je tokrat znašel Longstreth. Skozi nadaljevanje se znajdemo v očitnem labirintu eksperimentov, ki sprva delujejo oglati, nedostopni in hermetični, vendar se s preprosto prepustitvijo plošči kaj kmalu tudi razpletejo in na površje spustijo izredno zanimivo ploščo prenovljenih zvenov še vedno dovolj inteligibilnega indie pesmopisja, ki pravzaprav zablesti kot pač luštna poseljiva nova geografija, ravno dovolj domačna in ravno dovolj spreobrnjena, da bo v razmerju do radovednega poslušalca izredno gostoljubna in privlačna. 

Naj bo to neintuitivno fragmentirana igra semplov, kot vedno fina kitarska igra, že skoraj formulaičen, vendar izredno spreten refren ali pa denimo ponarejena elastična eksotika skladbe Cool Your Heart – Dirty Projectors je posrečena, spet hkrati lahkotna in zahtevna pop plošča, ki ji velja prisluhniti z dovolj odprtosti. Predsodki pa bodo tu za samega poslušalca izrazito neprijazna reč. Auto tune, pitch shiftani vokali ali semplana produkcija pač ne bodo šli nikamor.