Domino, 2012

Tokrat v Tolpi bumov z izjemoma primerno - modno zamudo poslušamo novo – šesto ploščo klike Dirty Projectors. Mešana zasedba, ki stalno kroži okoli edinega „ega“ zasedbe, Davida Longstretha, je sila zanimiv fenomen v kitare usmerjene sredinske produkcije zadnjih desetih let. V tem času so Projectors postali eno glavnih osišč pogleda na globalno indy rock sceno, s samo serijo zadnjih treh albumov pa dregajo tudi napihnjen balon „mainstreamovske“ produkcije in na zanimiv način umeščajo kitarski del MTV-jevske scene v seveda logično patetičen scenarij.

Vse to zato, ker so Projectors v tem kontekstu predvsem pameten bend, zasedba, ki je sposobna danes redkega „briljiranja“ na živem inštrumentariju in vokalnih aranžmajih tako, da ostajajo zahtevni - pa vendar lahkotni, kompozicijsko in produkcijsko dovršeni - a živo surovi.

Kakorkoli obrnemo, je Longstreth dokazal trdoživo konsistenco in zavidljivo ubranost ... Ustvaril je situacijo, kjer je lahko le še samemu sebi hudobec. Pred snovanjem kar štiridesetih komadov, ki so predstavljali telo izbora materiala za Swing Lo Magellan, je bila zadnja kreativna odločitev pač odločitev pisca pesmi – Longstretha in bila je odločitev usmerjena nase. Močan intimen riziko, ob katerem bo bend težko ostal „pameten“ bend, bolj verjetno bo postal ali patetičen ali prisiljen.

Kaj se torej zgodi, ko pameten bend, kot so Dirty Projectors, usmeri fokus na song-writing, to, kar mislim z Longstrethovo nase usmerjeno odločitvijo. V primeru Projectors se zgodi „pameten“ song-writing. Longsreth je avtor z izjemno sposobnostjo podajanja zanimivih in lepih kitarskih domislic. In ko nekdo, kot je on, usmeri fokus na song-writing, to pomeni, da se je odločil svoje prste umiriti, skoncentrirati se na preproste sekvence akordov in perfekcionistično loviti besede na melodije. V kontekstu skupinskega aranžmaja to pomeni še, da se velik del pesmi dodane spremljave prestavi v naknadno postavljanje, v studijsko podrejanje avtorjevi izpovedi.

Torej, v tem primeru glasba Dirty Projectors postane „pameten“ song-writing. Kot poneostavitev, ki skuša ohraniti kvaliteto napisane glasbe preko redukcije na preobražene, a bistveno iste temelje, ta pa naj bi delovala tudi kot okrepitev dostopnosti glasbe do publik. Primer tega je lahko recimo soočenje prvega singla s Swing Lo Magellan – The Gun Has No Trigger in komada Stillnes Is The Move z njihove prejšnje plošče Bitte Orca. The Gun Has No Trigger bi res lahko bila najboljša stvar, ki jo je Longstreth kdaj napisal, vendar nikoli ne bo mogla doseči širine publik, ki jo je dosegel Stillnes Is The Move. Premalo je v njem žmohtnega skupinskega funka, da bi se približal „vpadljivosti“, ki jo danes pesem potrebuje za oster preboj skozi lestvice. Na lestvice se osredotočam le zato, ker Swing Lo Magellan ne bi mogel biti očitnejši poskus širjenja potencialnih publik. Komadi so konceptualno ločeni drug od drugega, v vzdušju prevladuje lahkoten, uživaški senčnat vtis, nesporna je kvaliteta pesmi kot pesmi, a nesporen je tudi dolgčas, ki bo vsakega temeljitejšega poslušalca kmalu zanesel stran, in nesporen je „pameten“ moment, ki v iskrenem in intimnem song-writingu nima pravega mesta.

Dirty Projectors so tako še en bend, ki – ja! – mu škodi poskus širjenja poslušalstva. Že drugič. In tako je očiten lok navzdol v zanimivosti albumov in poskus loka navzgor v lovljenju potencialnega rockovskega grammyja, vendar jim po moji presoji kaj takega še ne bo uspelo. Svojevrsten paradoks pa je za kritika tudi, ko biti grob do izvajalca pomeni biti grob do poslušalca radijske recenzije. Vendar je to čedalje bolj realnost kritike danes in dobro je, da se nas čim več tega zaveda. Projectors pa kljub padcu ohranjajo konsistenco kvalitetne sodobne rock gradnje. Malce se le izneverjajo sami sebi.