Bella Union, 2024

Avstralska trojka Dirty Three že leta deluje na drugačen način, kot je to počela v začetnem obdobju delovanja. Warren Ellis, Mick Turner in Jim White se dobijo za priložnostne turneje ali snemalne termine, že več let so namreč razpeti med tri celine. Njihova skupna diskografija je po selitvi članov obrodila vedno redkeje, poleg oddaljenosti je za to kriva tudi obremenjenost vseh treh glasbenikov na drugih godbenih frontah. Warren je kot desna roka Nicka Cava vpet v marsikateri projekt – mimogrede jutri izide nov album Nicka in Bad Seedsov. Jim je že od nekdaj iskana roba širše glasbene periferije, med drugim polovica dvojca Xylouris White, Mick poleg slikarstva godbeno deluje v zasedbi Mess Esque, pa tudi solistično. Včasih se zdi, da so Dirty Three kljub monolitnemu doprinosu na glasbeni sceni premalo obrajtan bend. Nebroj vplivov, ki je vtkan v godbo umazanih treh, je kratko malo nedoločljiv. Od nekdaj se otepajo vsakega rockovskega vejevja, ki jih skuša vrasti, zato se rado zgodi, da so ob naštevanjih postkitarskih godb ali svobodnega inštrumentalnega in ekspresivnega rockovstva – pozabljeni. So enostavno preveč posebni. To so opazili tudi Bonnie »Prince« Billy oziroma Will Oldham, Cat Power, Bill Callahan in drugi, ko so jih poskušali vzeti za svoje. Še Nicka Cava so občasno zasrbeli prsti, da se jim je pridružil v kakšni od seans. Dirty Three delujejo skrajno instinktivno. Ob prvem stiku se bo zdelo, da je trojica praktično neulovljiva, in ta stik še kar traja in traja. In traja tudi po ducat letih diskografskega zatišja – pred nami je namreč vrnitev umazanega trisa z albumom Love Changes Everything.

Pet dni za snemanje, potem pa leto dni za urejanje so Dirty Three potrebovali za pripravo novega albuma. Šest zvočnih zapisov na albumu nosi predpono Love Changes Everything in zaporedno številko komada. Uvodni zapis načne prav robato s Turnerjevim kitarskim muljenjem, Whitovim bobnarskim prečenjem in Ellisovim neizrazitim zametkom motiva, ki se med odročnimi drobci hrupa uspe preriniti v skupinsko himničnost z nenehnim preizkušanjem tempa. Warren presedla na klavir v drugem komadu, ko iz ozadja ječijo njegovi manipulirani glasovi, ubirajoča Mickova kitara poskuša zbiti zračnost klavirja, Jim pa v ozadju premleva svoj ritem. Z umirjenim plastenjem spomni na album Cinder, ki je razgiban, bolj umirjen skupek bežečih motivov. Ti se lahko iz neopaznih zasnov bluzovskega packanja še vedno zdrznejo v natančne izvršbe, truimfalne sprevode, a se ustavijo nekje pred dinamičnimi skrajnostmi, zaradi katerih so jih v prvi vrsti tlačili v postrockovska obrazja. Prav tako nismo prikrajšani za pokrajinska vandranja in dromljajoča trepljanja, ki pridejo do izraza v zapisih Love Changes Everything III in Love Changes Everything IV.

Pri Dirty Three je prirojena osredotočenost še vedno na kolektivnem godenju, čeprav je potreben čas za sprejem vlog glasbenikov, predvsem v vihravih partih, ki so z bobnarskim udrihanjem, piskajočo violino in otopelo kitaro poosebljali fascinantno navzkrižje. Ni prostora za individualizem, noben bavbav pa ni, če se zgodi hipno raztelešenje motiva. Ponekod krhka in lomljiva godba, pri kateri se lahko zdi, da se njeni motivi ne bodo prijeli, je z razpadom téme pravzaprav nagrajujoča. Prav tako kot razmišljanje ob in o njihovi glasbi. Kot vedno so se Dirty Three vrnili ob pravem času. Pasivno ambientalno glasbo pa bo še vedno treba iskati drugod.