Diskord: Degenerations

Recenzija izdelka
16. 8. 2021 - 19.00

Transcending Obscurity Records, 2021

Tolpe bumov ta teden začenjamo z veličastnim povratkom norveškega tria Diskord. Če sovražite ponedeljke, vročino, gužvo na cesti, pogoje PCT in tako naprej, vam bomo danes še bolj zagrenili življenje z distopičnim death metalom.

Diskord so letos izdali ploščo Degenerations pri Transcending Obscurity Records iz Indije. Gre za bend, ki je začel igrati leta 1999 ter izdal prva demota leta 2001 in 2003, svoj prvenec Doomscapes pa 2007. Leta 2010 so se pojavili na kultni izdaji Oslo We Rot, na kateri srečamo še Obliteration Lobotomized in Execration. V prvi polovici prejšnjega desetletja so izdali še en studijski album Dystopics in odličen EP Oscillations, nato pa se je njihova diskografska dejavnost ustavila do letošnjega vročega poletja.

V obdobju, ko niso izdali ničesar, je bilo njihovo ime vedno močneje zapečateno v progresivno in rodovitno norveško sceno, saj gre za enega izmed njenih najbolj drugače mislečih bendov in tudi za največjega scenskega katalizatorja, ki drzno spaja različne death metal struje v svojo novo, unikatno formo. Ampak nihče ni tako poseben in progresiven kot oni. Ker bend od leta 2014 ni izdal ničesar, je bila novica o novi plošči presenečenje. Prvi singel, skladba Abnegations, se je pojavil pred pol leta in takoj nakazal, da bo to imenitna izdaja. Kakovost tega singla je vzbudila visoka pričakovanja, ampak vedeli smo, da nova plošča Diskord ne more razočarati, saj gre za izjemne ume, kar se tiče ustvarjanja unikatne godbe. Tako smo dolge mesece čakali, da ploščo Degenerations slišimo v celoti, njen uradni izid pa dočakali prejšnji petek.

Diskord igrajo svojevrstno mešanico tehničnega in starošolskega death metala s poudarkom na disonantnih rifažah. Njihov pristop k ustvarjanju je samosvoj že od prvih izdaj in ta kompleksnost se je ves čas samo razvijala. Na plošči Degenerations je njihova godba še bolj dovršena in kaotična. Diskord ustvarjajo svoje kompozicije na necikličen način. To pomeni, da se ne vračajo k že igranim rifom, temveč ustvarjajo gmoto številnih raznolikih rifov. Skladbe niso pretirano dolge, vendar ustvarjajo časovni paradoks, pri katerem se nam zdijo skladbe izrazito daljše prav zaradi količine rifov. Poslušalec tako izgubi občutek za čas in prostor, saj je v eni sami skladbi toliko različnih momentov, da jim ne moremo slediti.

Posameznih skladb si ne moremo zapomniti niti po večkratnem poslušanju. Seveda obstajajo pasaže, ki se nam vtisnejo v spomin, vendar se hitro spet izgubimo v kaotičnosti njihove godbe. Ta element nasičenosti je ključen na plošči, ki jo bomo danes poslušali. Njihova glasba potuje skozi zvočni kozmos, v katerem se dogajajo nenavadne situacije. Gostota kitarskih rifov povzroči implozijo death metal momentuma in Diskord se znajdejo v momentu, podobnem jazzu, v katerem se avtonomno prepletata bas in kitara. Stabilnost zvočnih kompozicij je krhka, saj se stvari hitro zrušijo in ponovno sestavijo v povsem drugo formo. Tukaj imamo v mislih hitre death grind kitare, ki se lahko v trenutku ustavijo, skladba pa se odpre v nekakšno umirjeno ambientalnost, pri čemer kitare igrajo nedistorzirane linije, ter manipuliranje z reverbi in chorus efekti. V naslednjem trenutku se lahko spet znajdemo v vrtincu blast beatov in divjanja kitar, ta pa se morda stopnjuje v vedno bolj histerične situacije, v katerih komaj čakamo, da se kompozicije umirijo. Celotna plošča v nas vzbuja nelagodje. Kot da bi gledali napeto grozljivko in vedeli, da se bo zgodilo nekaj strašnega, vendar ne bi mogli predvideti, kdaj. Tako se poslušalec znajde v neizprosni tenziji, tega občutka pa je razbremenjen šele na koncu plošče.

Degenerations je plošča, ki je nastajala izredno dolgo, natančneje sedem let od zadnje izdaje. Diskord so nam ponudili najbolj dovršeno ploščo v svoji karieri, ki je nedvomno ena izmed najbolj kompleksnih izdaj v zadnjih letih. Vrhunskost benda pa se čuti v tem, da kljub kaotičnosti kompozicij in tehnični izpiljenosti plošče nikoli ne začutimo kake nadute pretencioznosti. Vse funkcionira, izkušnja poslušanja je zahtevna, a hkrati zelo zadovoljiva. Degenerations je album, poln presenečenj in nikoli dolgočasen, tudi ko ga poslušaš večkrat zapored. Predvsem pa je album, h kateremu se bomo lahko neštetokrat vračali, saj, kot smo že poudarili, vedno preseneti s čim novim. 

DISKORD @ Asakusa Deathfest 2018 (Tokyo)
Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness