Disorder At The Border: Plays Ornette

Disorder At The Border: Plays Ornette

Recenzija izdelka
18. 12. 2016 - 19.00

Not Two Records, 2016

 

V zasedbi Disorder At The Border so moči združili trije mojstri freejazzovskih in improviziranih muzik, od katerih dva zelo dobro poznamo tudi z domačih koncertnih odrov. Ja, za ritem v triu skrbita tolkalec in bobnar Zlatko Kaučič ter njegov tesni sodelavec, italijanski kontrabasist Giovanni Maier, tretji član tria pa je Maierjev rojak, saksofonist in klarinetist Daniele D'Agaro. Ime zasedbe so si izposodili od legendarnega ameriškega jazzovskega saksofonista Colemana Hawkinsa oziroma naslova njegove skladbe iz leta 1952, o tem, zakaj prav to ime, pa verjetno ni treba preveč ugibati. Ko so konec novembra 2013 nastopili v Divači in posnetek pozneje objavili v obliki plošče, begunska kriza sicer še ni zajela celotne Evrope, bržkone pa je izbiri imena vsaj deloma botroval tragičen brodolom, v katerem je slaba dva meseca prej blizu obale italijanske Lampeduse utonilo tristo šestdeset afriških beguncev, pa tudi takratni ignorantski odnos Bruslja, ki je življenjske usode ljudi prepuščal južnoevropskim državam. No, potem ko je begunski val lani preplavil Evropo, ponovno združenje tria ni bilo le logično, pač pa tako rekoč nujno. Kaučič, Maier in D'Agaro so konec lanskega oktobra na Jazz & Wine festivalu v italijanskem Krminu zato spet skupaj stopili na oder, repertoar pa sestavili iz skladb lani preminulega jazzovskega velikana Ornetta Colemana. 

Od trojice takega kalibra seveda ni šlo pričakovati klasičnega preigravanja Colemanovih standardov, pač pa njihovim posamičnim in skupnemu izrazu prikrojene interpretacije. Prav tukaj pa bi morebiti lahko iskali vzroke za previdnost. Ker gre v primeru vseh treh za glasbenike, ki so izoblikovali zelo močne, prepoznavne lastne izraze, bi se na koncu namreč povsem lahko zgodilo, da bi v interpretacijah ostalo bore malo "Ornetta". Toda izkazalo se je, da je bil ta pomislek odveč. Bodisi zaradi spoštovanja do Colemana in njegove zapuščine bodisi zato, ker je šlo za ekspliciten poklon, ali še raje zaradi kombinacije obojega. Ja, vsi trije glasbeniki imajo za sabo predolgo kilometrino in znajo, takrat ko je to potrebno, svoje ege postaviti ob stran. To je očitno tudi na novi plošči, kar pa ne pomeni, da zato v skladbah ni slišati njih samih. Deloma zagotovo tudi na račun tega, da nad njimi med igro pač ni bedel Coleman, ki je znal (preveč) umiriti tudi take veljake, kot sta bila Elvin Jones in Jimmy Garrison. Kaučič in Maier si razumljivo vzameta več prostora in privoščita več kompleksne ritmičnosti, a takrat, ko to zahtevajo skladbe, hkrati iniciativo brez zadržkov prepustita  D'Agarovim saksofonom in klarinetom. Ta pa se v Colemanovih motivih, tudi takrat ko jih obrne po svoje, znajde zelo dobro. Ker je šest skladb nabranih z različnih albumov, ki jih je Coleman objavil med sredino šestdesetih in sredino osemdesetih let, so izvirniki stilsko bolj različni, kljub temu pa trojec v svojih zvočno in izrazno bolj minimalističnih interpretacijah lepo ujame njihovo bistvo in jim pogosto, bodisi subtilno ali z več drznosti, doda nekaj svojega. Izvrsten primer tega je denimo izvrstna, tukaj za približno deset minut podaljšana različica skladbe Him And Her, ki jo trojec preobleče v epsko izpoved z močnim bluesovskim značajem. Ja, s ploščo Plays Ornette se Disorder At The Border predstavi kot izvrstno uigran trio, ki se zelo dobro znajde v različnih (jazzovskih) pristopih pa tudi v ustvarjanju različnih razpoloženj.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness