samozaložba, 2022

Klasično izobražena glasbenica Johana Musić, ki ustvarja pod vzdevkom Đo, se je marca predstavila z glasbenim prvencem. Musić je sicer študentka kiparstva na ALUO-ju, na albumu Nelumbo pa najdemo sedem elektro-akustičnih kompozicij eksperimentalne in ekspresivne narave. Album Nelumbo je tako kot njegovi komadi poimenovan po latinskih imenih rož. Pri naslovu plošče gre za lotos, komadi pa so poimenovani po mlečnicah, spominčicah, sončnicah in tako naprej. Če je Mort Garson z Mother Earth's Plantasia leta 1976 ustvaril glasbo, ki naj jo poslušajo rastline, pa je Đo letos ustvarila glasbo, v kateri lahko rastline slišimo mi.

Poleg te sinestetične konjunkcije album polnijo občutki in doživljaji, ki jih umetnica izraža skozi medij zvoka, izdajo albuma pa bo v bližnji prihodnosti pospremila z instalacijo, ki bo tematizirala odnos posameznika do samega sebe in do njene glasbe. Pri pisanju materiala je avtorico vodila želja po izražanju čustev v njihovi nepravilni in neulovljivi pristnosti. Pri tem se ni opirala na klasično skladnjo – ta bi bila namreč za takšno izražanje pretesna –, zato je potek skladb razgiban in nesistematičen, a vseeno estetsko zaokrožen. Zdi se, da niso bile zasnovane v skladu s formo, pač pa, da so bile vanjo vdete naknadno. Slišimo lahko posneta glasbila, od katerih je v ospredju violončelo – glasbilo, s katerim je kot čelistka najtesneje povezana –, didžeridu in harmoniko, spet druga glasbila pa so zmodulirana do nerazpoznavnosti. Te spremljajo računalniško generirani zvoki, od beatov do new age meditativnih sintov.

Pri tem Đojine kompozicije v kreativnem smislu izstopajo kot precej edinstvene. V tujini bi podobno eksperimentalno izražanje lahko iskali pri Andyju Stottu, zlasti ob sodelovanju z vokalistko Alison Skidmore, ali pri Ginevri Nervi, ki je lani nastopila na MENT-u. Vendar tako Stott kot Nervi izhajata iz beatovskega skeleta techna, Đo pa beate uporablja bolj okrasno, tako rekoč po občutku. Njeni beati zato prej skromno drobencljajo vštric z ostalimi zvočnimi prvinami, kar sta prakticirala tudi Aphex Twin in duo Boards of Canada. Zlasti slednji je v slovenskem prostoru vzor tudi prekmurskemu producentu Kleemarju, a njegova in Đojina glasba sta povsem različni. Tam, kjer Kleemar prisega na plesno pozibavanje, posneti zvoki in vtis toka zavesti album Nelumbo obdarjajo z organskostjo in živostjo.

Ko glasbeniki izražajo svoje notranje doživljanje, je to praviloma razlog za njihovo izražanje – da izrazijo nekaj –, lahko pa je tudi njegova téma – da izrazijo ravno to izražanje. Taki umetnosti potem običajno pravimo ekspresivna. Ideja je, da se nek notranji občutek povnanji – a tega notranjega dejansko ne moremo neposredno videti. Ker ne obstaja jasna fiziognomija izražanja oziroma skupek pravil za prevajanje notranjega v zunanje, se moramo zateči k predsodkom. Zato bomo hiter tempo na komadu Phalaenopsis dojeli kot nekaj energičnega, dolge vokalne tone na Euphorbia milii pa kot umirjene ali veličastne. Iskanje pomena pa velja tako za poslušalca kot tudi za avtorico.

Posledično smo pod vtisom, da jaz, ki je že tam, tako komaj čaka, da pride na plano, da je izražen, da kot metulj vzprhuta v širni svet ter mu v obraz zavpije: »Živjo, svet! Poglej me, tukaj sem!« Toda pred nami je konkreten album, ne njegova psihična materija v avtoričini glavi. Abstraktno zveneče plošče lahko ponujajo pobeg od realnosti in temu potem pravimo eskapizem. Lahko pa, tako kot Nelumbo, iščejo globine jaza in se skušajo dokopati do njegovih najintimnejših skrivnosti. A med njima se izrisuje vzporednica, ki jo polagamo avtorici v razmislek: ali ni tudi potapljanje v jaz neka vrsta eskapizma?

Album Nelumbo je, tako kot vsak drug, proizvod umetniškega dela, trenja med ustvarjalno in obrtno dejavnostjo. Mastering – za katerega je odgovoren Val Fürst, eden od dveh ptičev PTČ – je pomembno prispeval h končni podobi, a prav tako k obrtnemu delu spada skrb za sopostavitev delov albuma. Občasno bi recenzent raje, da bi nekatere kompozicije trajale dlje, saj bi posameznih avdio-razpoloženjskih enot želel slišati več. In prav res je leviatanska skladba Helianthus osrednji del albuma, ki v svojih devetih minutah pokaže, da se zvočnih krajin Đo očitno ne naveličamo prav hitro. Z zaključnimi izdihljaji komada Gypsophila se tako enološko pokušanje Johanine umetnosti sklene – postopoma in nepresenetljivo, a vseeno še prekmalu.

Umetnica se torej z albumom Nelumbo poslušalskemu občestvu predstavlja z zrelim in dovršenim izdelkom. V manjši meri trpi za zadržanostjo posameznih skladb in nekoliko napihnjeno vlogo subjektivnega doživljanja. Kljub temu pa Đojin prvenec spada med prijaznejše in toplejše izdaje tovrstne domače glasbene ekspresije. Njegova poslušljivost mu obeta široko dostopnost, avtorica pa na lokalno eksperimentalno glasbeno sceno z njim zakoraka pokončno in samozavestno.