Do Nothing: Glueland EP (The Orchard, 2021)

Nekateri vse brnenje, ki nastaja okoli ponovno oživljenega postpunkovskega etosa predvsem na angleških tleh, pripisujejo reakciji na trenutno politično stanje, spet drugi za korajžo novih zasedb krivijo kar bende same, denimo pljuvače Idles, tretji pa preporod razumejo kot še eno modno muho s potencialom. Dejstvo je, da določeni sestavi, ki jih ni malo tudi na pravkar poslušani frekvenci, že dolgo presegajo ogrodje postpunka, in ne samo s ponavljanjem nagona. Poti so odprte na območja hipnoze, mladostne razuzdanosti, skorajda komornih eksperimentov, literarnih umetnin, dostojne dramaturgije in vsega ostalega, karodzvanja tak ali drugačen punkovski naboj. V današnjem glavnem kritiškem obratu bo govor o dveh zasedbah iz Anglije, ki sta kljub relativno kratkemu obstoju in skromnemu kapitalu že v dobi brezkoncertja nakazovali angažiranost v vseh pomenih besede. Drevišnjo Tolpo začenjamo z nottinghamskim kvartetom Do Nothing in njegovim albumom Glueland, nadaljujemo pa z njegovimi rojaki Yard Act iz Leedsa in albumom Dark Days.

Do Nothing so prijatelji že od šolskih dni. Prej imenovani Field Studies so s svojo najstniško zaletavostjo že takrat slabo skrivali ambicijo po še bolj tveganem izrazju. Andrew Harrison, Charlie Howarth, Chris Bailey in Kasper Sandstrom so utečena ekipa že od leta 2017. Po nekaj singlih so lani izdali svoj debi, EP Zero Dollar Bill, ki je v navalu muzik mogoče dobil premalo pozornosti, je pa vsekakor priporočen material za vse bendformacijsko labilne. Pet komadov z variabilnim ustrojem plemenitijo eksaktno odmerjen bobnarski pulz, ki karakterno prednjači po potrpežljivosti, riffovski avanturizem in hkrati navidezna nesorodnost med kitaro in basom ter enigmatičen Chrisov vokal zdodatnim liričnim neskladjem. Navržene misli se gibljejo od Lebrona Jamesa in Simpsonovih do goljufov današnje družbe in ostalih unikatnih izražanj, ki se tako kot ostali gradniki stopnjujejo na albumu Glueland.

Naslovna pesem Glueland je zagnan artpunkovski blodnjak, mojstrsko prepletena medigra vseh navzočih, ki kljub odsekanim ritmikam, izmuzljivim linijam in vokalu, umeščenemu nekje med spevno in govorjeno, pooseblja razburljivost zasedbe. Seveda ne uide primerjava z govorjenim duhom Marka E. Smitha, melodičnosproščenostjo Talking Heads, minimalistično zagnanostjo starih stvaritev Parquet Courts, našpičeno plesnim utripom LCD Soundsystem ter še marsičim drugim. Zadnji prav gotovo pridejo na dan v pesmi Uber Alles, medtem ko se Great White Way drži refrenska vznesenost, sorodna The Smiths. Rolex v sebi ob menjavi tempov in poudarkov nosi nekaj nowavovskega jedra, pravkar poslušana Knives pa spontano sožitje lahkotne melodike in robatosti pelje v stilu zadnjih stvaritev Iana MacKaya in Amy Farine v Evens in Coriky.

Do Nothing se stvari očitno lotevajo zelo premišljeno. Po dveh krajših ploščah izdanih v obdobju dveh let, se niso zares izkazali v poravnani liniji vnaprej predvidenih komadov, marveč svojo glasbeno firbčnost še vedno postavljajo na prvomesto. Brez prestanka se nenehno razvijajo, v prihodnosti pa definitivno pričakujemo dolgo ploščo svojeglave proizvodnje.

Yard Act: Dark Days EP (Zen F.C, 2021)

Po nottinghamski četvorki sledi še ena, ki prihaja iz Leedsa in sliši na ime Yard Act. Gre za še mlajši bend od rojakov Do Nothing, ki je nastal in nase opozoril praktično med karanteno – brez koncertov, z le nekaj objavljenimi komadi, ki so kljub okleščenosti in minimalističnemu pristopu iskreno odražali večobraznost art rocka in postpunka. Četudi James Smith, Ryan Needham,Sam Shipstone in George Townend zase pravijo, davlečejo ideje predvsem iz elektronskih in hiphop muzik, kar se tudi sliši – sicer v striktno organskem ovoju – so zelo daleč od nottinghamskega tandema Sleaford Mods. Prav tako kot prej obravnavani bend so Yard Act z le štirimi komadi dovolj reprezentativni, raznoliki in zagnani, da držijo vajeti v svojih rokah. Kritika neoliberalne Britanije skozi satirično pripovedovanje, kričanje ali pa napol hiphopersko štancanje nudi predvsem družbo v osami v teh temnih časih. Dark Days začenja z istoimensko udarno pesmijo, bobnarsko militantnim pogonom, čez katerega se vije izliv Smithovega godrnjanja, rezkih kitar in staccato bas linij. Spomni na stare Franz Ferdinand, če bi ti sodelovali z The Fall. Peanuts po udarnem pretoku besediljenja začetni zagon umiri v resignirano poetičnost, ki pa tam posedi le toliko časa, da še dodatno prispeva kdobrodošli zmedi. Pripovedovanje vsakdanjih zgodb in težav v šaljivem omotu se nadaljuje v Fixer Upper, gruvajočem zanosu v stilu novovalovske vznesenosti. V štirih komadih je ogromno kreativnosti, dodelanih aranžmajev in intenzivnosti. 

Yard Act so postali opazni skorajda čez noč. Krivdo za hitro prepoznavnost gre pripisati radijski postaji BBC Radio 6, ki s svojo predstavitvijo glasbe zlahka dosega širše poslušalstvo na Otoku in širše. Obetavne zasedbe, ki pripravljajo in kreirajo, so vedno dobrodošle, dobrodošel pa bo tudi naslednji album Yard Act, saj pravijo, da je kratek album Dark Days zadnja postaja pred dolgometražcem. Šlogati v teh temačnih časih ni prav pametno, pa vseeno je vsaj upanje namorebitno svetlo prihodnost vedno prisotno.