Peaceville Records, 2023

Dejstvo je, da je znotraj metal glasbe prav black metal tisti podžanr, ki je že od nekdaj najbolj drzen v raziskovanju področij zunaj lastnih okvirov. Nekateri so ga poimenovali z izrazom »progresivni«, najpogosteje pa so mu rekli kar avantgardni black metal. Vsaj na začetku so to oznako imeli predvsem norveški bendi, kot so Arcturus, Manes, na trenutke celo Mayhem, po letu 1999 in albumu 666 International pa tudi Dødheimsgard. Ti so nedolgo tega pri založbi Peaceville Records izdali svoj najnovejši avantgardni opus, naslovljen Black Medium Current.

Gre za nekoliko zahtevnejši album – že zaradi dejstva, da obsega okrog 70 minut materiala, pri čemer so skladbe v povprečju večinoma dolge dobrih sedem ali osem minut. In vse to je Norvežanom uspelo sproducirati, aranžirati in posneti v času, ko nekateri glasbeniki trdijo, da se ne izplača snemati celih albumov, ker poslušalci preprosto nimajo več dovolj fokusa. Gre namreč za enega od albumov, pri katerem se boste po poslušanju vprašali, kako to, da je že minilo 70 minut. Poskusite kaj podobnega trditi recimo ob novi Metallici – ne bo šlo. Ampak igrati black metal pomeni iti proti toku in v tem pogledu Dødheimsgard ne samo plavajo proti toku – oni v bistvu ne plavajo, temveč rujejo in razdirajo rečno strugo z ogromno jebeno ladjo! In za sabo puščajo nekaj čisto novega.

K temu dodajte še dokaj surovo in ne tako spolirano zvočno sliko ter nepredvidljivo drzno prepletanje žanrov. Na trenutke boste v black metal fundamentu zasedbe Dødheimsgard našli kraut rock, na trenutke space rock, potem synthwave, drugič industrial. Takšnega eksperimentiranja na albumu Black Medium Current ne boste niti v enem trenutku doživeli kot nasilno spreminjanje pričakovanih in ustaljenih vzorcev. Kar je seveda ena od odlik plošče – vsi eksperimenti, vsa presenečenja, vse nepričakovano – vse to zveni popolnoma organsko. Pri Dødheimsgard smo tega vajeni že nekaj časa, še posebej pa od predhodnega albuma A Umbra Omega iz leta 2015, ki je do izida aktualne plošče veljal za njihov vrhunec. 

Vnovično poslušanje albuma razkriva, da so vse podrobnosti natančno določene, na njem res ni naključij. Glasbena substanca je podprta še z besedili, vsebinsko. To je namreč prekleto oseben album, iz njega žari iskrenost, ki izvira in bruha iz šefa zasedbe, možakarja s psevdonimom Vicotnik. Black Medium Current razgalja eksistencialna vprašanja, ki se budijo v njegovi duši, in hkrati razkriva vse – od njegovega trpljenja do luči, ki jo vidi. To izraža tudi naslovnica albuma, ki spomni na ovitek plošče Dark Side of the Moon Pink Floyd, še močneje pa to čutimo v Vicotnikovem petju. Poleg hladnega diaboličnega kričanja boste poslušali in slišali petje, ki bi ga poznavalci verjetno uvrstili kar v skandinavsko folkloro. To je čisti ljudski melos, lep in strašljiv hkrati, na trenutke angelsko harmoničen, na trenutke poln falš tonov.

Ob tem imate še kitarske rife, ki spomnijo na Enslaved, takoj zatem pa na Deathspell Omega ali pa na domače Siderean, kadar bend zveni blackmetalsko. Ko zavije na stranpota eksperimentiranja, pa se število referenc iz drugih žanrov eksponentno poveča, pri čemer bobni in bas ne zaostajajo. Več o tem bo povedala sama plošča Black Medium Current. Po poslušanju tega albuma ne boste nikoli več isti. Srečno pot.