Krava 22, 2020

Po jutru se dan pozna, pravijo. Ali bi takšen oziroma podoben pregovor lahko izrekli tudi v drugem kontekstu življenja, delovanja, ustvarjanja? K takemu vprašanju nas vodi misel, da - če je začetek dober - bo takšno tudi nadaljevanje ...

Dogovor, premišljeno strukturirana skladba z jasnim prehodom iz počasnega uvoda v hitro fuzijo zvokov, odpre prvi album mladega beograjskega tria Dogs in Kavala. Njihov debi, z jezo naslovljen Zubi, je izšel 25. februarja pri mladi beograjski založbi Krava 22, eni od pobud kulturnega centra Kvaka 22, ki se v največji meri ukvarja z organizacijo koncertov mladih neodvisnih glasbenikov. Dogs in Kavala seveda niti niso edini bend, ki sodeluje s Kravo 22 - tukaj sta še Entropija, ki je do danes izdala dve skladbi, ter Klotljudi. Tudi slednji bodo kmalu izdali svoj prvenec, katerega materiale boste gotovo lahko slišali na letošnjem RŠ-evem festivalu Tresk, na katerem bodo gostovali!

Skratka, zasedbo Dogs in Kavala, tokratne rockerje iz bivše prestolnice sestavljajo Srđan Jeremić kot vokalist in kitarist, Nikola Hajduković s še enim vokalom in bobni ter Siniša Janjić Re z basom. Poznamo jih že od leta 2016, ko so javnosti izročili EP 3 pesme, z - ja, tremi pesmimi, ostal bendov material pa smo do nove plošče lahko slišali predvsem na njihovih nastopih, med katerimi je bil tudi tisti s showcase festivala MENT leta 2018.

Ob poslušanju nove plošče v veliko segmentih še vedno slišimo že poznani, klasičen Dogs in Kavala zven, plesne kitarske rife in močno fuzijo, nastalo pod vplivi rock and roll melodij iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Takšna je denimo skladba Obalskih Radnika, ki res izpade kot nekaj, kar ni nastalo v tem stoletju. V veliki meri pa gre tudi za koketiranje z ex yu rockovskimi in punk ritmi ter za spodbujanje kolektivnega vzdušja, kar je prav tako blizu glasbi iz tistih časov. 

Vseeno pa je v novi glasbi benda Dogs in Kavala prisotno tudi stremljenje k drugačnim interpretacijam kitarske glasbe; nekaj je tu kitarskega minimalizma in nekaj vmešanja vplivov post-punka, ki v bendovem predhodnem delu ni bil toliko prisoten. Po eni strani bi lahko rekli, da nove skladbe prinašajo resnobnejši zvok oziroma izraziteje mistično ozračje. Takšno odstopanje oziroma celo presenečenje smo ujeli denimo že s skladbo Savo, napovednim singlom za plato. Omenjena skladba temelji na zvenu, ki ga sprva nikakor nismo mogli povezati s predhodnim delom benda. 

Bendovo glasbo iz leta 2016 smo vsaj na trenutke dojemali kot predvsem igrivo godbo. Njihove skladbe in njihovi koncerti so delovali na osnovi plesnih melodij in grunge rockerskega izrazja, na odru pa so se v sožitju s publiko vedno očitno zabavali. Seveda to ne pomeni, da takrat niso bili resni v tem, kar so počeli, ali obratno, da se v nadaljevanju ne bodo več tako zabavali, vseeno pa je na novi plošči očiten nov pristop k ustvarjanju glasbe. Njihova besedila spet izhajajo iz nekih vsakdanjih situacij. Niso podkrepljena s kakimi globokimi metaforami ali podobnim, temeljijo pač na enostavnih idejah, ki poslušalcu odprejo njegov zasebni prostor v tem vesolju, v katerem sam išče svoje pomene in odgovore. Za Dogs in Kavala je značilno, da njihove besede ne igrajo zares pomembne vloge, tukaj so predvsem, da bi podkrepile kitarske rife, ki so glavni.

Mistična atmosfera se kar vleče čez celoten album Zubi in najizraziteje izstopi v skladbi Vesti, v kateri je sicer še vedno prisotno igrivo ozračje, vendar podprto z besedili in energijo, ki glabi vcepi vtis odraslosti. Pri grajenju se še vedno držijo določene jasne strukture loka skladb. Njihovi komadi se običajno začnejo počasi in lahkotno, nato nenadoma sledi pohitritev in prehod v karakteristično fuzijo, ki raztegne vse … do konca skladbe. Vlečejo z učinkovitim ustvarjanjem suspenza, vselej nas držijo pred prelomi, ki bodo nakazali zaključek skladbe, in tako nas vzdražijo prvič, drugič, tretjič, četrtič … Takšen očiten primer je skladba San U Snu, ki je sicer nastala že pred nekaj leti. Na tokratni plati pa slišimo njeno naslednico - komad Nećiste Sile. S fabulo oziroma kompozicijo skladb Dogsi torej tudi tokrat niso pretirano pustolovski. Ostajajo suvereni svojem prepoznavnemu izrazu, vseeno pa z albumskim prvencem nadgrajujejo svoj imidž in glasbeno identiteto. 

V želji po zaokrožitvi recenzije torej prepričano trdimo, da se tudi danes v svetu Dogs in Kavala po jutru dan pozna in potrjujemo, da že uvod v ploščo Zubi nakaže suvereno ploščo, na kateri so fantje delali več kot dve leti. V zadnjem času nas Beograd bombardira z novimi bendi in vsak od njih premore novo iztočnico, ki bi lahko kazala prelomnico na regionalni glasbeni sceni …  

Končno pa zdaj sledijo Zubi v celoti - na vas pa je, da poskusite odgovoriti na vprašanja, ki smo jih zastavili …