OPAL TAPES, 2021

“Jaz sem vstajenje in sem življenje,” reče Jezus, preden oživi Lazarja od mrtvih ter vsem prisotnim in zainteresiranim izkaže svojo svetost. Oživitev Lazarja je v veliki meri odvisna od vere njegovih bližnjih – ker pokojnikova sestra Marta veruje, jo vsemogočni nagradi. In kdor veruje, nosi v srcu glasbo, če še malo parafraziramo svete spise. Prav biblično pa je tudi tisto, kar napaja besede, ki obkrožajo pri britanski založbi Opal Tapes izdano ploščo Lazzaro. Iz njenega kreatorja, italijanskega umetnika Domiziana Masellija, veje natančno določena estetika, ki dovaja vsebino tako v njegovo zvočno kot vizualno umetnost. V tokratnem recenzentskem terminu se seveda potapljamo prav v zvok, temačno dromljajočo ambientalno elektroakustiko, pri plošči Lazzaro konceptualizirano skozi omenjeno svetopisemsko prizmo.

Najprej skopljemo jamo, vanjo položimo truplo. The Burrow hitro razloži, s kakšno glasbo imamo opravka. Drhteče manipulacije strun, posebna pozornost, namenjena nizkofrekvenčnim delom kompozicije, dromljajoči storytelling v svoji najboljši luči! Za žanr sicer neznačilna nasilna prekinitev na sredi komada nakaže, da to vendarle ni čisto običajna plošča, zato deluje to, kar zaslišimo po nekajsekundnem predihu, osupljivo razčetverjeno. Brezšivno, neopazno se znajdemo v pesmi opustošenja. A Desolation Chant rjove od bolečine, agresivno rezki toni ropajo po pokrajini, ki jo pričara Maselli. Z neobvladljivim obupom se oziramo v nebo, dokler ne začutimo na obrazu olajšanja ob prvi kaplji. A Storm ni glasbeno nič kaj več od presneto dobrega terenskega posnetka ... hmm... poletne? ... nevihte. Ponudi pa nekaj za dušo, že v prvi polovici plošče najdemo nekakšno katarzično uteho, ki namoči opustošeno zemljo, da lahko na njej zraste vrt. Ghetsemane, jeruzalemski biblični vrt, kjer Kristus pred križanjem sprejema svojo usodo. Nevrotičnost godal se nanaša na agonijo zgodbe, razrvana čustva pa pomirja izsek armenske svete himne Havun Havun ...

Že s prvim, posebej pa z drugim studijskim albumom, je Domiziano Maselli pokazal, da je mojster pripovedovanja zgodb skozi zvok. Na tretji plošči – ponovni vrnitvi k Opal Tapes – svojo spretnost izkazuje vse od začetka, a zares se preseže proti koncu. Nenaden zasuk – biblično netočna časovnica – Maselli na konec plošče umesti dve kompoziciji Lazzaro in s tem osupli poslušalki nakaže, da sta Lazar in Jezus pravzaprav ena oseba. Še več, namigne, da smo sami svoje vstajenje, da torej iščimo vero v sebe, v sebi. Dolga pot do ene same jasne misli, dolga in prepletena z metaforami. A če bi pot prehodili naravnost, bi zamudili vse dramatične ovinke muzike.

Res je – Lazzaro morda v žanr temačne ambientalne elekroakustike ne uvede nobene izstopajoče posebnosti, a vendarle stoji kot izdelek pokončno, dviga se kot Lazar, če želite. Masellijeva moč tiči v jasnosti zgodbe, kritičnosti poante – v izdelku, ki je brez napak. Bolj ali manj poznane prijeme izvaja virtuozno in čeravno sta v zvenu prej katastrofičnost, apokaliptičnost, Maselli z mojstrskim posluhom za natančnost vzbudi pri poslušalki vero v glasbo, vero v samo sebe.