Thrill Jockey, 2015

V tokratni ponedeljkovi Tolpi bumov se odpravljamo v studie newyorškega Brooklyna, kjer je nedavno mladi trio pod imenom Dommengang posnel svoj debitantski album. Poteka komaj eno leto, ko so se v ameriškem mestnem okolju formirali trije sicer ameriški ruralci iz Virginie, Oregona ter Aljaske. Vzporedno s to oznako, torej ruralnostjo, se tudi promovirajo, češ da so iz tega pogleda domiselni ter da v svoj zvok vpeljujejo inovativne vzorce stopnjevanja in razvoja psihedeličnega rocka. Ampak če počasi razstavimo zadnji stavek in kasneje prisluhnemo še albumu, si lažje ustvarimo svojo sliko.

Skušajmo se ogniti opisovanju vseh komadov posebej, kot je to prevladujoči trend drugih recenzij istega albuma. Bolj nas zanima, zakaj jih mnogi drugi opredeljujejo, kot jih opredeljujejo, torej kot psihedelični rock. Vmes bi splačalo malce pobrskati, od kje izhaja pridevnik »psihedelična« v tem žanru in kako bi primerneje opisali album Everybody's Boogie, ki so ga Dommengang izdali v drugi polovici letošnjega meseca maja. Beseda psihedeličen se namreč kaže kot nekaj, kar je že nad žanrskim pojmovanjem.

Najprej pa k članom benda. Dommengang sestavlja trio, v katerem so Sig Wilson kot frontman na kitari in vokalu, ob njem pa igrata še Adam Bulgasem na bobnih ter Brian Markham na basu. Glasbene izkušnje so doslej nabirali pri žanrsko-raznolikih ustvarjalcih in skupinah Castanet, Scout Niblett ter Ancient Sky, rekrutirani pa so tudi kot člani Holy Sons, ki jo vodi Emil Amos že od začetka devetdesetih let. O Dommengang zaenkrat še ni veliko za izvedeti, kajti šele nedavno so bili prepoznani kot tržno-potencialni in hkrati zanimivi za glasbene odjemalce, zato pa lahko na kratko omenimo še nekaj dejstev, ki se dotikajo njihovega prvenca.

V 36-ih minutah se odvije 10 komadov v razponu od 30 sekund do šestih minut in pol. Album Everybody's Boogie s sabo nosi idejo ameriških sanj, prepoznavno tudi z naslovnice albuma s filmskim kadrom motela in pred njim parkiranega prašnega avtomobila. Redka vmesna besedila govorijo o občutku odtujenosti v gosto naseljenih mestih, medtem ko je večino albuma poudarek na njegovi instrumentalni izvedbi in mehkih prehodih med komadi. 

Tudi tempo skladb na albumu se vseskozi spreminja – potuje od puščavskega, umirjenega rocka na skladbi »Lost My Way« do triminutne bluesovske razuzdanosti na »Burning Off the Years«. Komadi so kompaktne narave, brez dolgih kitarskih solaž, kjer še vedno glavno gonilo predstavljajo kitarski riffi, ki so značilni za rock glasbo kot tako. 

A zakaj je torej njihova glasba popredalčkana kot psihedelični rock? Na tem mestu lahko navedemo misel Nikše Gliga, v kateri kritično navaja opredelitev žanra psihedeličnega rocka, ki je vezana predvsem na stanja tistih, ki tovrstne skladbe poslušajo oziroma tudi izvajajo. Pri tem je zanimivo to, da je »izraz hitro sprejela založniška industrija in z njim etiketirala številne nedolžne skupine, ki z drogami niso imele nobenih izkušenj.« Zagotovo se v žanru psihedeličnega rocka, ki se vleče že od 60ih let, prepoznava določene skupne lastnosti, a skupni imenovalec na plošči Everybody's Boogie bi le težko našli.

Strinjanje ob besedi »psihedeličen« v psihedelično označeni izkušnji na koncu obstoji zgolj pri skupinah posameznikov, ki v tej glasbi prepoznajo lastno pojmovanje »učinkovanja mamil na človekovo duševnost«. Mogoče le ne tako dobesedno, kot je opredeljeno v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, a vključno s to recenzijo bi lahko bolj sprostili razmišljanja o žanrskih opredelitvah. Na koncu vendarle šteje glasba.