Fat Possum, 2021

Vsestranski memphiški umetnik – slikar in fotograf – Lawrence Matthews je pred dobrima dvema letoma bil le korak pred tem, da svoj glasbeni alter ego, ki mu je nadel ime Don Lifted, za vekomaj pokoplje nekaj metrov pod zemljo. Situacija je bila očitno skrajno resna, lahko bi celo rekli mizerna, če sta se za Matthewsa v famoznem Memphisu slikarstvo in fotografiranje izkazala za bolj dobičkonosni umetniški obrti kot pljuvanje v mikrofon in produciranje beatov. A vse se je – kot v kakšni kičasti melodrami – kar naenkrat spremenilo in prišla je luč odrešitve v obliki telefonskega klica založbe Fat Possum. Le trenutek pred končnim slovesom Dona Lifteda je Matthews z založbo sklenil pogodbo in tako svoj alter ego rešil pred smrtjo, kopico dotedanjega materiala pa pred pozabo. Zdaj, dve leti po prelomnici, Don Lifted tako še vedno tava po Zemlji, oktobra pa je pri svojem odrešeniku – založbi Fat Possum – na plano navrgel plato 325i, ki se ji posvečamo v nocojšnji Tolpi bumov.

Album 325i, ki se baha z dokaj nenavadnim naslovom, izposojenim iz istoimenske serije avtomobilov znamke BMW, za Dona Lifteda predstavlja precejšen odklon od dosedanjih izdelkov. Matthews je bil od nekdaj nagnjen k mešanici žanrov – med svoje najpomembnejše vplive uvršča Bon Iverja, Franka Oceana in Radiohead – a nikoli do zdaj ni mej med svojimi glasbenimi zgledi zabrisal do te mere, do katere je to storil na aktualni plošči. Na predhodnikih, platah, ki so izšle med letoma 2013 in 2018, je namreč hiphop, bodisi neskaljen conscious rap bodisi sanjav, a zapeljiv R&B, ob občasnih odmikih v elektroniko zavzemal poglavitno vlogo … Sicer z vsako plato manj, a še vedno je bil v samem žanrsko-stilističnem središču. Tokrat pa so na dolgometražcu 325i kakršnikoli podivjani hiphop elementi popolnoma ukročeni. Kraljujeta le nežno mešanje in prelivanje žanrskih vplivov, znotraj katerih najdemo le tiste najbolj sproščene in najblažje prvine rapa.

Takšno spokojno mešanje indie rocka, rapa, R&B-ja, celo shoegaza bi lahko primerno označili kot neke vrste emo rap ali emo trap, kot smo ga poznali v njegovih povojih izpred slabih desetih let, ko se je kalil pod rokami enigmatičnega producenta GREAFA. Gre za podlage minimalističnega brenkljanja akustične ali električne kitare, počasne in otožne ritme ter lebdeče, včasih modulirane ali reverbane vokale, ki v medsebojnem sodelovanju ustvarjajo sanjavo in intimno vzdušje, primerljivo z občutkom udobnosti, a obenem tudi pol prisotne tesnobnosti na zakajen pozen večer med štirimi stenami. Ravno iz takšnega skrivnega, temnega kotička, iz globočin prihajajo tudi Donovi abstraktni lirični fragmenti o ljubezni, izgubi in izgubljenosti, ki s pogostim ponavljanjem ustvarjajo avro zamaknjenosti ali skrajne introspektive in ki zaradi močnega elementa osebne izpovedi morda niso povsem racionalno razumljivi, so pa občuteni na neki podzavestni, čutni ravni. 

V iskanju popolne ležernosti in predaje intimnim občutjem album 325i tako na trenutke vendar deluje rahlo preveč pasivno, morda monotono. Zameglitev žanrskih meja včasih pripelje ravno tja – v meglo – ko Don s prekomernim poudarkom na ustvarjanju mirne, lebdeče atmosfere izgubi trdna tla pod nogami, s tem pa pozornost poslušalca, ki prijetno, sproščujočo glasbo v ozadju posluša le še z enim ušesom, drugo pa je lačno drznosti in dinamičnosti. Da bi se Matthews temu izognil, bi moral poseči po kitarskih linijah, ki ne ostanejo zgolj na nivoju izzivalnosti takšnih, kot bi jih slišali pri bendih à la Cigarettes After Sex, dobrodošli pa bi bili tudi kakšni odpiljeni pljuvaški momenti ali pa vsaj intrigantnejši, domiselnejši storytelling, ki bi ploščo osvobodil zaprtosti vase. 

Kljub nekaterim pomanjkljivostim plata 325i še vedno predstavlja prefinjen poskus žanrskega prepletanja, ki bi ga težko klasificirali in samozavestno v celoti umestili bodisi v polje hiphopa bodisi v polje indie rocka. Z mojstrskim ravnotežjem se Matthews pokončno drži na tanki ločnici med obema. Poleg tega pa s svojo še neizbrušeno edinstvenostjo obeta zanimivo in pozornosti vredno pot vsestranskega umetnika in ponovno rojenega glasbenika – Dona Lifteda.