Umor Rex, 2018

Modularni sintetizatorji, strahospoštovanja vredne zadeve, ki se jim kot nekakšnim pradedkom in prababicam lahko zahvalimo, da elektronska glasba kot taka obstaja, so lahko v glasbenih debatah tudi precejšnje jabolko spora. V osnovi gre seveda za vrednotne in vrednostne sodbe o tehnologiji v glasbi. Specifičen primer modularcev velikokrat prinese poudarjanje tradicije in zahtevnosti, ki bi naj pritikala takemu orodju v nasprotju z njegovo sodobno digitalno verzijo.

Da imamo tako možnost recenzirati album Shunter dua Driftmachine, ki se skorajda ekskluzivno poslužuje modularcev, a to dela brez običajnega pompa, je precej osvežujoče. Andreas Gert in Florian Zimmer fokus obračata na končni rezultat. Danes obravnavani album je po treh albumih in EP-ju tako že peti izdelek, izdan pri eksperimentalni mehiški založbi Umor Rex. Če želimo slediti glasbeni liniji, ki nas je pripeljala do današnjega izdelka, pa se na žalost ne bomo uspeli ogniti zanki kategoriziranja glasbe v povezavi z uporabljeno tehnologijo. Torej, če želimo govoriti o Driftmachine, moramo vsaj v določeni meri govoriti tudi o uporabi sintetizatorjev.

Duo modularce uporablja z namenom iskanja zvoka prek eksperimentiranja, a v nasprotju z običajnimi pričakovanji ne pristane v kakofoniji zvokov, temveč v zelo uravnoteženih dub pokrajinah. Različni spremni teksti glasbo opišejo kot stanje med dremežem in nespečnostjo, kar lepo zadene občutek nelagodnosti, ki ga komadi imajo. Na vseh izdajah ti značilnosti ustvarjata navidezno neskončnost, v kateri se na dronastih podlagah okoli dub gradnikov počasi in precizno odvzemajo ali dodajajo različni elementi. V zadnji izdaji pa se zdi, da Driftmachine svoj glasbeni svet postavljata na glavo. Tukaj je še vedno nelagodnost, s tokratno razliko, da so se v soju luči znašli zvoki, ki jim je bila prej dodeljena le stranska vloga. Resda so bili ključni pri vzpostavljanju koherentne podlage, ki je omogočala stalno spreminjanje ostalih elementov. A elementi sami poprej ne bi nikoli prepričali, če bi delovali samostojno, tako kot to storijo na albumu Shunter.

Zasuk v novo smer je najlepše viden v prvih komadih, Shift ena do štiri, ki kljub temu da so predstavljeni kot individualni štiklci, funkcionirajo kot filmski soundtrack. Najboljša zgleda za industrijske, tovarniške zvoke hreščanja in redko posejane beate, ki jih uporabljata Driftmachine, sta najbrž Aymeric de Tapol in prvi album Pedra Mannerfelta. Kljub temu da preostali trije komadi vzpostavijo bolj linearno zgradbo in večjo povezavo s preteklimi izdajami, ohranijo občutek ambientalne pridušenosti. To razbije le The Plans Were Never Accomplished, zadnji komad, ki bi ga z dvanajstimi minutami z lahkoto razdelili na več miniaturnih izsekov. Na svojem vrhuncu je edino delo na izdaji, pri katerem ne gre več za povzdigovanje nekdanjih "hrupov iz ozadja", ampak potrpežljivo balansiranje obeh ekstremov.

Tudi če smo pri ubeseditvi glasbe Driftmachine za izhodiščno točko uporabili tehnologijo, s katero duo upravlja, to ne zniža vrednosti originalne namere glasbenikov. Pohvale vredno je delovanje, v katerem se ne pojavi fetišiziranje tehnike ali avtorstva, kljub temu da bi bila popolnoma legitimna uporaba obeh konceptov. A ko je oboje neizraženo, kaj ostane kot vir generiranja zanimanja? Album, ki je še najbližje starostam resne elektronske glasbe iz 20. stoletja, v diskografiji Driftmachine morda celo predstavlja novo zvočno ločnico. A kot samostojni izdelek se zdi najmočnejši v trenutku poslušanja, trajnejša zapomnljivost pa se mu vztrajno izmika.