Thrill Jockey, 2014

Dustin Wong in Takako Minekawa nam predstavljata svoj drugi album z imenom »Savage Imagination«: na kratko rečeno gre za eksperimentalni pop pod vplivom japonskega popa in surf rocka.

Dustin Wong se je rodil na Havajih in odraščal na Japonskem. Njegova glasbena kariera se je začela skupaj z Mattom Papipchem, s katerim sta izdala dva albuma pod imenom Ecstatic Sunshine. Z glasbenim udejstvovanjem je nadaljeval pri surf rock skupini Ponytail iz Baltimora, s katero je izdal tri albume. V teh izdelkih gre za večinoma kitarsko eksperimentalno glasbo. 

S Takako Minekawa sta se spoznala leta 2011, ko je bil Dustin Wong na turneji v Tokiu. Takako Minekawa prihaja iz zelo različnega glasbenega miljeja, natančneje iz podžanra japonskega popa J-Pop Shibuya-kei, ki je vzniknil v predelu Tokia z imenom Shibuya. Besedila Takako so izredno zanimiva: mačke, oblaki in njena najljubša barva - bela. Glasbeni vpliv na Takako je tako mešan, kot so mešana njena besedila: kombinacija francoskega popa, angleške skupine Stereolab, nekaj detajlov krautrocka in jasno slišen vpliv pionirjev elektronike Kraftwerk. Po trinajstih letih glasbene neaktivnosti je Takako Minekawa leta 2011 pri založbi Thrill Jockey izdala svoj prvi album skupaj z Dustinom Wongom z naslovom “Toropical Circle”. Snemala sta ga v Tokiu, kar pri Minekawi doma. S kombinacijo domišljenih minimalističnih zvokov Dustina in zelo ljubkega glasu Takako ter zvoka sintov, ritem mašin in vintage Casio klaviatur ustvarita glasbenika zelo barvit ter predvsem fantastičen svet. Zvoki se organsko spreminjajo in vodijo poslušalca za roko iz gozda do morja in tako naprej. Dustin je v intervjuju za revijo Vice povedal, da sta si želela, da bi zvoki po svoje rasli in se razvijali sami - kakor trava na vrtu, ki smo ji dopustili, da se je spremenila v svojevrstno džunglo.

Na albumu, ki ga predstavljamo danes, Savage Imagination, je duet razvil drugačen način sodelovanja, kjer se tranzicije in kombinacije s kitaro, klaviaturami, sinti, ritem mašinami, sempli in različnimi tehnikami loopov ter efektov gladko in nerazpoznavno mešajo. Dustin je svojo tehniko semplanja zvočnih zank dodobra usvojil že za časa svoje solo kariere, naslov albuma pa izhaja iz tega, da sta se avtorja med snemanjem zavedala, da s pomočjo glasbe ustvarjata svet, ki ga v resnici ne poznata. Dustin je povedal, da je ta svet podoben miniaturnemu svetu s čudnimi bitji, aluminijastimi dinozavri, kjer spomeniki izgledajo kot obrazi, dimniki kot tuneli, in kjer še vedno prebivajo willendorfske Venere. Ta svet je do njiju priplul povsem nezavedno, kakor sanje ali mit. Pravita celo, da se jima dosežen zvok zdi kot primitivizem iz prihodnosti ali z drugega planeta. Te ideje pa so ju končno pripeljale tudi do koncepta drugega albuma Savage Imagination.

Prvi komad na albumu z naslovom Pale Tone Wifi je uvod v fantastični svet, ki sta si ga Dustin in Takako zamislila. Inštrumenti in melodije se suvereno prelivajo druga v drugo. Ob tem ni težko prepoznati Dustinovega močnega glasbenega zaledja v surf rocku: natančneje gre za prijetno melodijo, ki počasi odpira zgodbo in se proti koncu razvije v zrelo chillwave melodijo. Nič posebnega prazaprav, gre pa vsekakor za lep uvodni komad. Naslednji, Dancing Venus of Aurora Clay, je eden izmed najzanimivejših komadov na plošči, v katerem se v celoti sliši kreativni potencial dueta, ki ga ponuja zanimivo zasnovana kombinacija stilov: ploskanje in loopi, ki se razvijajo od začetka do konca, funky kitara, polna reverba in cheezy sinti sestavljajo komad, ki bi lahko denimo spremljal kakšen del videoigre Sonic: The Hedgehog. Sledi devetminutni komad razdeljen na tri dele z naslovom: Dimension Div, ki se razvije iz nežnosti Takakinega glasu, kalimbe in Dustinove kitare – ti pa sestavljajo pesem v zelo frippovsko-enovski maniri in reminiscirajo na njun Evening Star. Drugi komad trilogije Earth Drum je atonalna kombinacija, ki ne glede na to, da gre za eksperimentalni pop, do minute pred koncem postane enostavno moteča. Ritem in melodija, ki ne najdeta skupne točke, glasbene plasti, ki se pokrivajo na docela neharmoničen način. Zadnji del trilogije Deep Sea Dive je všečna in nemara kar plesna melodija, kjer se analogija z barvami in veselim vzdušjem še posebej dobro izrazi. V drugem delu albuma lahko slišimo nekaj tribalističnih vzorcev, kot pri Ancient Aluminium Forest, ki je kompleksna in zelo privlačna kompozicija ter jasno spominja na soundtrack videoigre Botanicula. Podobnim rečem lahko sledimo tudi v pesmi Dioramasaurus, kjer obilica detajlov in zelo kratko zaigrani kitarski stabi dajejo vtis, da je na drugi strani zvočnika skupina malih živih bitij. Eden bolj zanimivih komadov na albumu je definitivno She He She Feel, serija Dustinovih zank, ki se razvijajo, dokler ne zaslišimo Takakinega glasu, ki z uporabo ping pong efekta vdihne komadu malo drugačen pridih. Medtem, ko se Takakin glas sprehaja levo-desno levo-desno, dobivata v ozadju ritem in Dustinova kitara vedno močnejšo prezenco. Na podoben način, kot je Pale Tone Wifi postavil primeren uvod, je tudi Pastel Ice Date primeren komad za zaključek.

Kombinacija zvokov, še posebej močno reverbanih kitarskih loopov v kombinaciji z azijskimi folk inštrumenti in vintage klaviaturami brez dvoma sestavljajo zanimiv recept, ne gre pa ravno za recept, ki bi ga poizkusili skuhati po službi. Plošča je veseljaško naravnana, vendar to prešernost, srečo in veselje včasih izraža kar preveč odprto.

@dustingwong

@takakominekawa