Slušaj Najglasnije!, 2017

V zadnjih nekaj desetletjih je ocenjevanje uspešnosti ekonomskega poslovanja glasbenih založb postal očiten trend. Normalno: založbe služijo na račun izdajanja fonogramov in upravljanja z delom avtorskih pravic. Nič čudnega torej, da se je sčasoma tudi na področju glasbe izoblikoval mednarodni trg in nuja po konkurenčnosti. A ocene uspešnosti poslovanja zgrešijo ključno vprašanje: ali se v splošnem ustvarja več glasbe ali gre le za intenzivnejšo reciklažo? Kaj se dogaja z godbo, katere namen ni tržni uspeh?

Ostajamo namreč brez odgovora na vprašanje, ali kolesje glasbene produkcije poganja podtalno samozaložništvo in samoorganizirane založbe, ki v določenih pogojih vznikajo kot gobe po dežju, ali multinacionalna glasbena industrija, ki gradi monopole medijske vseprisotnosti. Tudi odkar je glasba zapisana v digitalnih formatih in se širi preko svetovnega spleta, se namreč zdi, da se obe kolesi, torej samozaložništvo kot megazaložništvo, ne gibljeta enakomerno.

Zato je tudi v današnjem času ključno izpostavljati in spremljati založbe, ki se upirajo pravilom tržnega uspeha ... Ena izmed njih gotovo ne rabi posebne predstavitve, balkanska mednarodna podtalna megazaložba Slušaj Najglasnije! je bila nekdaj zatočišče alternative, potlej založnica balkanskih alter legend, dandanes pa njen dolgoletni vodja Zdenko Franjić ustvarja že kar muzikološki arhiv. A pustimo posle zaenkrat ob strani in se posvetimo letošnji jesenski izdaji založbe Slušaj Najglasnije!, za katero stoji novonastala skupina Dvosed.

Pedala raztegnjenega kolesa poganjata Simon Bergoč in Edo Fičor, prvi bolj znan v glasbenih in umetniških krogih, drugi pa skoraj izključno v prevajalskih. Simon Bergoč je član nekdanjih klubskih maratoncev Mazoo in kasnejših Phonotrash, danes pa ga največkrat ulovimo v vlogah tonskega tehnika, glasbenika v kontekstu predstav sodobne umetnosti - od plesa do poezije, najvidneje pa kot del eksperimentalnega orkestra Theremidi Orchestra. Edo Fičor, Bergočev spremljevalec, doktor primerjalne književnosti in filozofije, je v prvi vrsti prevajalec tako otroških kot strokovnih knjig, v drugi pa bobnar brez vidnejše glasbene zgodovine.

Dvosed je albumska izdaja sproščenega, improviziranega ustvarjanja z analognimi sintetizatorji, ki jih avtorja uporabljata bodisi samostojno bodisi kot orodje za procesiranje signala bas kitare. Spremljave bobnarskih ritmov, kot denimo tista v komadu Ventripetalno, dodajo pridih zgodnjega nemškega krautrocka, na primer skupine Can, a duet tukaj ustvarja izključno instrumentalne in nesistematizirane skladbe. Vsak posnetek stoji sam zase, brez očitnih vnaprej pripravljenih shem in tudi plošča se izteče brez pravih štiklov, kar Dvosed umešča v bližino glasbenega pristopa domačih nojzerjev kot sta na primer Kikiriki in Mono Scarves. S komadoma Mezdarija in Adentalno sicer pokažeta tudi ostre žage v potencialnih svoje opreme, a te ob poslušanju 40 minutnega albuma zbledijo v mirnejši ambient, kakršnega nastavi že uvodni komad Mikropolonica. Album Dvosed ponuja prijetno izkušnjo ob površnem poslušanju, a pozorni poslušalec bo v njej zaznal tudi številne progresivne glasbene prakse.

Če strnemo, projekt Dvosed s prstom kaže na pestrost glasbenega ustvarjanja, ki je prisotno na spodnjem kolesju glasbene produkcije, na področju nepopularnega glasbenega ustvarjanja in samoorganiziranega založništva, ki le stežka pridobi medijski prostor. Tudi če so se s prihodom interneta vzpostavila nova pravila in so se obenem spremenili pogoji dobičkonosnosti v glasbeni industriji, pa pogoji podtalnega ustvarjanja niso bistveno drugačni. Založba Slušaj Najglasnije!, ki primarno še vedno izdaja fizične fonograme, ostaja svetilnik spodnjega kolesja glasbene industrije, kolesja, ki ga poganjata tudi Bergoč in Fičor na Dvosedu.