mappa, 2024

Zakorakali smo že v marčevske, s pomladnim soncem ogrete dni, a se bomo za trenutek ponovno ozrli v konec preteklega leta, da bi prisluhnili spregledani izdaji in z njo osvetlili še en odvod ustvarjalnosti Szymona Gąsiorka. Poljski bobnar in skladatelj geografsko deluje predvsem na daljici Københaven–Trboje, sicer pa ga na slovenskih tleh zadnja leta lahko slišimo v marsikaterem na improvizaciji temelječem sestavu.

Tako še frišno dišijo prvi svežnji mulča, ki so ga skupaj z multiinštrumentalistoma Samom Kutinom in Andrejem Fonom na nastopih v živo godbeno mleli zadnje leto, odkar so osnovali zasedbo Mulčer, v kateri ružijo in razštelavajo v skupnem raziskovanju. Pri tem projektu se oglaša tudi enostrunski basavec, lastnoročno izdelano glasbilo, ki si ga je Szymon zamislil in ga skonstruiral. S pianistko Kajo Draksler pa ima Gąsiorek duo Czajka & Puchacz, v katerem z igro pozornega medsebojnega poslušanja oživljata raznorazna bitjeca, ki sta jih leta 2020 ujela v album Bivališča. Med nekaterimi preostalimi zasedbami, katerih pobudnik ali pa soustanovitelj je Gąsiorek, so tudi Wood Organization, The Love and Beauty Seekers, Alfons Slik, Boys Cry in I Love My Mother. Običajno za svoje delo uporablja vzdevek Pimpon, z variacijami na to besedo pa je naslovil tudi raznolike glasbene projekte, kot je denimo Pimpono Ensemble. Prste pa ima vmes tudi pri organizaciji festivalov, kot je denimo Idealistic, s podporo kreativnim brezžanrskim vrelcem, katerega šesto edicijo so v obliki pop-upa lani pripravili v sodelovanju z ljubljanskim Placem.

Pa poglejmo, kako se je kalil projekt, ki mu namenjamo tokratni recenzentski termin. Leta 2018 je Gąsiorek v Københavnu na kup spravil ekipo znank in znancev, ki so postali del kolektiva E/I. Že naslednje leto je njihov prvenec emission/intention ponudil pet krepostnih skladb, od katerih vsaka obuja specifično atmosfero in je čudovita enota, iz katere klijejo prizori in podobe, občutja in prigode. Material, ki je ustvaril ambientalno poslastico.

V osnovni postavi so Nicole Hogstrand z violončelom, Asger Thomsen s kontrabasom, Gianluca Elia in Jędrzej Łagodziński s tenorskim saksofonom, Michał Biel z baritonskim saksofonom ter Szymon Pimpon Gąsiorek s perkusijami, za drugo ploščo pa se jim je pridružila še Pauline Hogstrand z violo. Ta povečana zasedba je album extension/immersion, ki je izšel novembra 2023, obogatila z goščo zvoka. Njihovo muziciranje je zaokrožilo Szymonove kompozicije, ki pa so nastopile bolj obteženo kot na prejšnji plošči. Zrak so zgostile z nekoliko temačnejšimi primesmi. S tem se je kolektiv prikazal v kontrastu z milino prejšnje plošče in tako razširil razumevanje ambientalne zasnove.

Če sta poprejšnji dve plošči nastali kot akustično ujeto igranje živih kompozicij, se je s ploščo explicit isolation zasedba soustvarjanja polotila po drugačni poti – s samoustvarjanjem vsakega od sedmerice, ki so se ji pridružili še Kaja Draksler z orglami, Samo Kutin s hurdy gurdyjem in pa Rasmus Svale s tubo. Potem ko so prejeli zapise treh kompozicij, so jih posebej posneli. Četudi so kompozicije dopuščale malenkostna odstopanja v prispevku vsakega od deseterice, je prav zaradi takšnega načina dela končni rezultat obljubljal presenečenje – tako za sodelujoče glasbenice in glasbenike kot poslušalstvo.

In kaj se je porodilo iz te strukture, iz načrtne osame? Ploščo otvori uvodni drone, širjava, ki s časom pridobiva na raskavi teksturi. Utrjena, dobro prilegajoča se kombinacija pihal in godal tu izstopa z vsemi drobnimi premenami, ki jih omogočajo vpihi in žimnati dotiki strun. Obstanemo kot vkopani. Kot kakšna kamnina, kot da bi bili globoko zakopana korenina, ampak to sploh ni pomembno, ker smo pravzaprav brez kakšne posebne oblike, zraščamo se z vsem, kar je. Vsenaokrog se nalagajo plasti, gube časa v pokrajini, katere del postajamo. V tem kokonu, ki ga zgradi skladba insulation, se vse premika z umirjenostjo. Skoznjo človeštvo uzremo iz druge perspektive, skoznjo se krepimo. S tem notranjim mirom se lahko zoperstavimo krivicam in bolečini na Zemljinem površju.

Skladba ex prinaša jutro. Ko se dani, vsa spoznanja iz zorenja v kokonu prinašamo v nov dan. Hurdy gurdy nas poprime pod pazduho in s svojo melodijo povede po kucljih upanja. Stopamo proti gozdu razmiganih pihal in trobil, katerih linije poplesujejo v krožeči igri, ki jo krepijo perkusije in sint. Poloti se nas tako prijetna vznesenost, da se zares vse zazdi mogoče. Kompozicija ponikne in se vtisne kot utrinek, ki v spominu prikliče notranji smehljaj.

Nato pa zazvenijo fanfare. Oznanilo spremembe. Kmalu svečano vzdušje podprejo orgle, ki jih je Kaja Draksler igrala v cerkvi, in odmevi zablestijo na sredini skladbe, samo da jo potem tudi prevrnejo na glavo. Zdaj je vse drugače. Razpotegnjenost se krčevito trga, ritmični udarci pohitrijo, vse hitreje, hitreje, do kakofonije in naprej. Na koncu pobesni še metronom, se razpoči in pričara konec.

Popotovanje iz notrine, iz Zemljine globine na površje se tako sklene, zaključni izdihljaji plošče explicit isolation pa poudarijo zanimivost izbranega ustvarjalnega pristopa. Zaradi možnosti lastne interpretacije ritmičnosti tega stopnjevanja so glasbenice in glasbeniki lahko naplastili zelo žive teksture. Na tretjem albumu projekta E/I se je iz forme, ki bi zaradi samoizolacije sodelujočih sprva lahko delovala omejujoče, rodilo nekaj zelo lepega.