Northern Electronics, 2024

Preden je v Iranu rojena in v Torontu živeča Rita Mikhael postala E-Saggila in se popolnoma potopila v produkcijo in didžejanje, je na šoli v Torontu študirala medicinsko estetiko. Tam je spoznala invazivne postopke, kot sta kemični piling in rekonstrukcija obraza, obenem pa tudi ostro preciznost, ki jo je razvijala v svojem glasbenem snovanju. Za njeno glasbo bi lahko dejali, da se nahaja na križišču techna, nojza, gabberja in breakcora. Mikhael gradi na predznanju o ostrem hrupu in analognih improvizacijah ter ustvarja klavstrofobičen techno, za katerega je navdih med drugimi črpala iz glasbe zasedb, kot sta Coil in Godflesh, še posebej pa iz dela glasbenika Muslimgauza.

Med boljšimi izkustvi glasbe, ki jih poslušalec lahko doživi, je trenutek čiste zmede ob slišanem. Naj gre za čudno vokalno tehniko, nekonvencionalen produkcijski prijem ali nepričakovan beat switch – trenutek, ki te pusti zgolj z vprašanjem kvadafak, je lahko izredno dragocen. Tako meni tudi Ollie Zhang v intervjuju z didžejko in producentko E-Saggilo za spletni časnik The Quietus Tako imenovani kvadafak trenutek je lahko pokazatelj izredno dobrega seta in zapomnljive noči na plesišču. In prav s takšnim trenutkom se srečamo tudi pri glasbi E-Saggile.

Njeni zgodnji izdelki, zlasti plošča iz leta 2019, My World My Way, so se na torontski glasbeni sceni manifestirali kot električni šok nemarne klubske elektronike. Še bolj kot njeni studijski izdelki so puščali vtis njeni seti, na katerih je pokazala impresiven arzenal komadov, ki segajo vse od težje dostopnega industriala, gabberja in hardcora do bolj ljudskih ritmov, kot sta reggaeton in hiphop. Pred tem je ustanovila tudi založbo Summer Isle s svojim partnerjem Maxom Klebanoffom, ki ga na frekvenci Radia Študent bolje poznamo kot člana death metal zasedbe Tomb Mold. S ploščo My World My Way pa je Mikhail dobila tudi poslušalce onkraj domačega Toronta. Sedaj glasbo izdaja pri švedski založbi Northern Electronics, na kateri so zvrščeni sorodni izvajalci, denimo Anthony Linell, Varg2™ in Ulwhednar.

Plošča Gamma Tag je v primerjavi s prejšnjimi deli glasbenice nekoliko bolj ukročena, manj hrupna. Usmerja se naravnost v jedro, v katerem je ritem še vedno nekoliko surov, toda ne več tako bohoten. V ospredje postavlja interpretacijo pojmov ravnovesja in melodije, kar pri njeni alkimiji seveda izriva druge, prej raziskane elemente, ki za seboj povlečejo še nekaj novega. To ne pomeni, da albumu primanjkuje teže, za katero bi poznavalci njenega stvarjenja domnevali, da je je naravno poln vseskozi ... prav nasprotno. Gre za obliko tekoče vode, ki si utira pot od potokov do rek in oceanov, ki ji lahko na splošno rečemo plesna glasba, pa vendar gre za ozemlje, ki ga raziskuje izključno pod svojimi umetniškimi pogoji, v svoji lastni fizični posodi. 

Gre za plesno glasbo, ki ni na enem koncu polarnosti med ekstremnim in abstraktnim, temveč se plošča Gamma Tag uleže kot neomajni posrednik med obema. V vsakem primeru je najti pravo ravnotežje izziv, kar producentki dobro uspe. Prva skladba na plošči Amnesiac se odpre s terenskim posnetkom neke obale, morda celo zunajzemeljske. Prevesi se v technodub sistem in postane mozaik galebov in razbitega stekla. Druga skladba, Every Voice at Once, se naslanja na riddim misticizem in razpršitev popačenega basa. Hitro izbruhne v svoji techno moči z razdrobljeno, gonzo-gabbersko energijo. Če bi lahko natančno določili točko, na kateri se pojavi prej omenjeni trenutek presenečenja, je to skoraj zagotovo naslovna skladba Gamma Tag. Če smo še bolj natančni, ta tiči v melodiji, s katero se skladba odpre. V pesmih je melodija navadno način, kako risbi dodati barvo. Toda bobni in bas, ti brezkompromisni nočni napravi, so vedno v bližini, kajti srbijo jih prsti, da bi v platno melodičnih čustev zarezali z britvico. Melodija je umazana in razbrazdana. Čustvo je mučeno in pohabljeno.

Še ena skladba, ki jo je vredno izpostaviti, je predzadnja skladba, Profiteer. Na njej je oznaka dekonstruiran klub vzeta dobesedno, v ozadju za utripajočo zvezdo namreč slišimo izseke in odseke množice. Kar naenkrat smo teleportirani v izkušnjo tesnobe, ki se pojavi ob slabosti, ko substance na rejvu ne prijemajo prav. Ujeti smo v vrtoglavo kakofonijo, ki jo narekuje stalen ritem. Nočna mora predoziranja se konča s skladbo Stalking Star, v kateri se nevrotransmiterji ponovno umirijo, pozdravi pa nas blaženost atmosfere. Skladba je afterski komad z upočasnjenim tempom in prijetnimi melodijami, slišimo pa lahko tudi navdih dvojca Boards of Canada.

Plošča Gamma Tag je sklenjen krog električne improvizacije. Poslušalca popelje skozi precej temačno izkušnjo, ki pa je v tej temačnosti tudi osvobajajoča. Misli težko sklenemo brez nekoliko obrabljenega pojmovanja »zrelosti«, ker je preskok med njenimi prejšnjimi albumi in novo ploščo zagotovo zelo izrazit. E-Saggila je projekt, za katerega upamo, da obeta še kaj. Podobno kot pank in industrijska glasba razumeta svet okrog sebe kot nekaj mrkega in umazanega, tudi Rita Mikhael interpretira plesno glasbo kot točko, v katero se vse sesuje in s tem postane vir za nadaljnjo evolucijo.