Astigmatic Records, 2023

Zgodba tokratne plošče sega v leto 2019, ko sta se angleški flavtist in multiinštrumentalist Tenderlonius ter poljski klaviaturist Marek »Latarnik« Pędziwiatr v sklopu mednarodnega programa Get Your Jazz Together odpravila v Lahore, prestolnico pakistanskega Punjaba, in tam z bendom Jaubi, ki ga tvorijo kitarist Ali Riaz Baqar, Kashif Ali Dhani s tablo, torej tradicionalnim bobnom indijske podceline, ter Zohaib Hassan Khan s sarangijem, tradicionalnim godalom indijske podceline, posnela ploščo Nafs at Peace. Jaubi sicer v urdujščini pomeni karkoli oziroma vse in tak je njihov pristop k muziciranju – nikoli ničesar ne zapišejo, vselej preprosto igrajo.

Ploščo je založila založba Astigmatic Records, pri kateri že od svojih začetkov glasbo izdajajo Latarnik in njegovi kolektivi Błoto, Zima Stulecia ter EABS, naletela pa je na izjemen sprejem v mednarodni jazzovski javnosti. Tako kot Latarnik – sicer protagonist poljske jazzovske pomladi – se tudi Jaubi poleg jazza in predvsem v jazzovskih kontekstih navdušujejo nad novejšimi afrodiasporičnimi glasbenimi odvodi, predvsem nad hiphopom, in jih poleg tega mešajo še s hindustanskim glasbenim izročilom. Tako je glasbena podoba benda Jaubi izredno izvirna, posledično pa je topel sprejem njihovega prvega diskografskega podviga lahko razumeti.

Ker podobno žanrsko mešanico goji tudi izvirni bend Mareka »Latarnika« Pędziwiatra, zasedba EABS, s seveda očitno razliko v geografskem izvoru, je torej podobno lahko razumeti tudi dejstvo, da sta se benda za ploščo In Search of a Better Tomorrow združila v interkompatibilni oktet. Zahvaljujoč dejstvu, da je EABS klaviatursko-saksofonsko-trobentaški kvintet, medtem ko je Jaubi edinstven trio table, kitare in sarangija, smo tako na plati deležni široke, medsebojno dopolnjujoče se glasbene slike, v kateri je prostora dovolj tako za glasbeno dokazovanje v prvem delu kot tudi za bolj tehtne, duhovno in sporočilno močnejše segmente drugega dela albuma.

Lotimo se torej albuma In Search of a Better Tomorrow. Kot že rečeno, bi ga v grobem lahko razdelili na dva dela, na nekoliko bolj intenzivno prvo polovico in na manj intenzivno, sproščeno, morda celo spiritualno drugo polovico. V prvem delu plošče nekako čutimo zanos, željo po prvovrstnem muziciranju. Latarnik se je po treh letih srečal s svojimi pakistanskimi glasbenimi prijatelji, specifična muzika, ki jo slednji gojijo, pa je v obojih zorela in čakala na svoje naslednje poglavje. Svoje je dodal tudi imenitni sprejem, mednarodni uspeh materiala s plošče Nafs at Peace, nenazadnje pa je temu zanosu pridodala tudi nadgradnja, razširitev zasedbe z Latarnikovim domačim bendom. V mešanico gre gotovo dodati tudi medsebojno izolacijo po zaslugi pandemije in slednje je v posnetkih gotovo čutiti. 

Mračni, morda celo pesimistični značaj prve polovice plošče je nekakšen odsev prej omenjenih okoliščin, nemara celo kulminacija v nekakšen jazzovski, improvizacijski eskapizem, pogost motiv v zgodovini tega žanra. Tako dobimo najprej priložnost glasbenike soditi po njihovih tehničnih pristopih, po zmožnostih soliranja in drugega jazzovskega dokazovanja. Tako člani EABS kot Jaubi se izkažejo za relativno izurjene, predvsem to drži za glasbenike, ki operirajo in solirajo v srednjih frekvencah – torej klaviaturist Latarnik, pa kitarist Baqar, Khan na sarangiju, saksofonist Węgier in trobentač Kurek. Našteti si med seboj izmenjujejo tako imenovani soj žarometov, stopajo v ospredje in seveda, svojim renomejem primerno, v prvi polovici plošče pržijo. A v primerjavi tako s prvo ploščo benda Jaubi kot tudi s prejšnjimi ploščami EABS pa tudi v momentih značilne jazzovske igre ne dobimo tako zelo ritmično raznovrstnih in intenzivnih solaž, sozvočij in klimaksov.

A bolj kot se je tedenska glasbena rezidenca v poljskem studiu Monochrom, v sklopu katere je nastala plošča In Search of a Better Tomorrow, bližala koncu, bolje se je izrisoval in ustvaril njen koncept. V drugi polovici rezidence, kar se je odslikalo tudi na ploščo, je napetost počasi izginjala, fantje so se med seboj uglasili in poiskali mirnejše, globoke, celo spiritualne in optimistične odtenke svojih glasbenih notranjščin. V drugi polovici plošče se torej od denimo elektronsko zaznamovanih modernih jazzarij in postbopovskih klaviaturskih širjav premaknemo bolj v avantgarde, v konec šestdesetih, v sedemdeseta, v spiritualnost, v astrologijo, v hindustansko folkloro, v zven tisočletij civilizacij indijske podceline, v mistiko in se obenem obrnemo v boljši jutri. 

Temu primerno fantje tudi naslovijo muziko, nekako za seboj pustijo pretekla, mračna tri leta in – vsaj v muziki – dobimo imenitno, a vsekakor antiklimaktično popotnico v mirnejšo prihodnost. Plošča In Search of a Better Tomorrow kvalitativno vseeno predstavlja korak nazaj v primerjavi s ploščo Nafs at Peace, a vsekakor prinese imenitno improvizacijo v štimi, ki je v jazzovskih vodah ne slišimo prav pogosto in ki morda velja za tisti osebni mir, ki ga navdahnjen s Koranom išče prej omenjeni prvenec benda Jaubi.