Bureau B, 2024

Globoko zajemimo sapo in se potopimo v hladno glasbo benda eat-girls. Godba s plošče Area Silenzio je kot reka, ki se pozimi počasi preliva skozi sive izravnane pokrajine. Je umirjena in nepretenciozna, v svojem popotovanju pa naleti tudi na kakšno brzico, ki pospeši hitrost njenega toka. V teh trenutkih nas zgrabi preganjavica, ki poziva, da se prebudimo in vstopimo nazaj v realnost. Naša koncentracija je v teh trenutkih pod veliko preizkušnjo, glasba sama poskuša razbiti zenovski tok, ki ga zahteva album. V hladnem toku te zvočne reke je naša zavest prazen prostor, ki ga polnijo tópi ritmi in oddaljeni vokali. Ne moremo se odločiti, ali so angelski ali peklenski. Marsikdo ne bo vztrajal v tem zenovskem fokusu, navsezadnje nas naš stalno pospešujoči se svet od tega odvrača na vsakem koraku, ko nas z vseh strani preplavljajo nešteti impulzi. Toda izplača se vztrajati. Naša potrpežljivost bo nagrajena s štiridesetminutnim občutkom breztežnosti.

Privlačnost glasbe lyonskega tria eat-girls je odvisna od našega načina poslušanja. Ne gre namreč za godbo, ki bi pretirano pritegnila, ko bi jo napol odsotno slišali iz radijskega sprejemnika. Je pa zato glasba, ki jo ustvarjajo Amélie Guillon, Elisa Artero in Maxence Mesnier, zelo radodarna, če ji posvetimo vso svojo pozornost. Kljub hladnemu zvoku albuma poslušalca obliva nepričakovana toplina. Gre za čuden občutek hkratnega ugodja in nelagodja. Kurja polt je ob podrobnem poslušanju plošče zagotovljena. Morda je ta nenavadna kombinacija posledica tega, da sta Guillon in Artero glasbo začeli snovati v času zaprtja zaradi pandemije. Takrat je v zraku prevladovalo nelagodje, ki nam je bilo tuje na neoprimerljivo znan način. V zavetju lastnega doma smo opazovali, kako se svet, ki ga poznamo, razkraja. Ko gre vse narobe, postane čas zelo realen, kot v skladbi everything goes in diagonal, ki traja zgolj dobro minuto, pojejo eat-girls.

Zasedba te občutke poustvarja v glasbi, prežeti z odmevom in reverbom, ki poskrbita za vtis, da muzika nastaja na dnu ogromnega kraterja. Sanjava abstraktnost glasbe ubeži trdnim definicijam, vendarle pa bi lahko zanjo uporabili opisnice, kot so avantpop, deloma krautrock in postpank. Glasbeniki so na plošči Area Silenzio precej bolj kot na EP-ju leta 2020 dovzetni predvsem za vpliv postpanka. Popravili so tudi izrekanje v angleščini, ki zdaj zveni bolj suvereno. Tudi skladbe so bolj dodelane, v njih ni več praznih prostorov, ki so zdolgočaseno štrleli iz štirikomadnega debija. Low-fi zvok sestavljajo minimalistični sint, ki mestoma spominja na legendarni newyorški dvojec Suicide, sprogramirani bobni in tópe basovske linije. Kombinacija ustvari hipnotično glasbo, ki jo boste lahko v živo slišali na letošnjem Mentu.

Krautrock vplivi v programiranih bobnih skrbijo za natančen, v določenih odsekih tudi totalitaren ritem, ki ga popestrijo industrijsko zveneči tolkalni vložki, odigrani na različne kovinske predmete. Čudoviti inštrumentalni minimalizem spremljajo hladni in oddaljeni vokali, ki vztrajno strašijo skozi cel album. Manj navdihujoča plat te globine je, da so besedila neredko pravzaprav nerazumljiva, a lahko to po drugi strani poudari skrivnostnost albuma, ki prav z nekonvencionalno abstraktnimi podobami zadržuje našo pozornost. Besedila tako ne govorijo linearnih zgodb, temveč rišejo raznolike podobe, ki poskušajo v nas zbuditi določene asociacije. V uvodu skladbe Unison slišimo vrtalniku podoben zvok, toda ta ne vrta v zid, temveč v naše možgane, da bi se prebil v skrite kotičke naše podzavesti. Največji »hitič« na albumu je najverjetneje komad A Kin. Temačna plesna elektronika spominja na zgodnje New Order, če se ti ne bi odrekli industrijski temačnosti Joy Divison. Vzdušje komada je gotsko in vzbuja podobe peklenske diskoteke v zapuščeni klavnici. Podobno razpoloženje srečamo tudi v skladbi Canine, ki nas pritegne z doorsovskimi orglami in vzdušjem zakletega cirkusa, v katerem se klovni s hladnim orožjem lotevajo preostalih zabavljačev.

Na albumu slišimo menjavanje moških in ženskih vokalov, ki so si precej podobni, oboji namreč ohranjajo slogovno enotnost plošče. Kljub temu se zdijo moški vokali nekoliko bolj upajoči, kar v glasbo, še posebej v skladbo Saints' Discords, vnese tudi več popoidnega zvoka. Plošča močnega začetka ne uspe ohraniti do konca, okoli sedme skladbe se začne poslušalec dolgočasiti zaradi repetitivne enoličnosti komadov. Nadležno ponavljajoči se in banalen je predvsem komad Earthcore, ki se poskuša razviti v kaj več, a mu to nikakor ne uspe. V tej enoličnosti začne poslušalec izgubljati hladno zenovsko osredotočenost, misli pa zatavajo k drugim stvarem. Kljub temu plošči v samem zaključku ponovno uspe ujeti našo pozornost s podobami propadajočega industrijskega kompleksa, ki jih opeva skladba Trauschaft. Traurigen Landschaften oziroma žalostne pokrajine so v mislih zasedbe, ostanejo pa tudi z nami, ko se prebudimo iz štiridesetminutnega glasbenega popotovanja.

Eat-girls z debitantskim dolgometražcem ponudijo sanjavo abstraktnost, ki ubeži trdnim definicijam. Album nas vodi čez sive zaspane pokrajine in nam ob tem vzbudi občutek ugodja in nelagodja, občutek dvojnosti, ki zaradi vztrajne rahle napetosti otežuje popolno prepustitev. Kljub tem vtisom se lahko predamo glasbi in ji zaupamo, da nas bo pripeljala natanko tja, kamor smo namenjeni.