ZARŠ, 2023

Nasvet vladnega govorca v času pandemije, ki se je glasil uživajte, dokler lahko, je očitno najbolj resno vzela zasedba Eating Sports. Peterko Fakuč – Pavlin – Lorenzutti – Kravos – Štokelj Wu smo najprej zasledili takrat, ko se je čas meril v virusnih valovih. Nekje v drugem valu je skupina navrgla pet komadov pod imenom Demo, ki so jasno nakazovali primanjkljaj pozornosti in naklonjenosti do ene ali mogoče dveh glasbenih zvrsti. Gostovanje v osrednjem kritiškem terminu je potrdilo, da žanrsko mešetarjenje v njihovem primeru enostavno nikjer ne obstoji – predočevali so fluidne menjave med glasbenimi kontra poli, ki so lahko odzvanjale z nasekanimi fanki, sintovskimi plesarijami, tršimi kitarskimi strujanji, v jazzrockerskih predajah krmila, semplanem vzorčenju ali pa psihedeličnih ekskurzih. Na predpoletnem gostovanju na Afterpartyju pred dobrim letom dni, ki se je nato predvajalo ob koncu leta, je bil sprva opažen skrčen personal. Odhoda basista Roka Pavlina ni nadomestil nov štiristrunec, pač pa je Lan Štokelj Wu poleg semplanja in slojenja ambienta prevzel še vlogo sintovskega godenja linij bas kitare. Koncertni nastopi so le še upravičili glasbeno radoznalost in igrivost Sportsov z Demo posnetkov, omemba ob koncu leta, da je album že globoko v kvaši, pa je bila podkrepljena še z načrti za čim več koncertov ob izidu. In če je še kdo pomislil, da so možje besede v izumiranju ... – minilo je dobrega pol leta in že smo v času po mini primorski turneji zasedbe ter tik pred izdajo plošče Giorni Sportivi, ki bo uradno izšla na prvi dan meseca julija pri hišni Založbi Radia Študent.

Album Giorni Sportivi ali Športni dnevi je v Mojo Caffe Baru posnel Lorenzuttijev kitarski brat po Kavasutri, Ajk Vremec, za miks je kriv Rok Zalokar, za mastering pa Michał Kupicz. Poseduje sedem komadov, od katerih sta dve pesmi dobro znani že z Dema, tokrat preurejeni za aktualno posadko. Prvi je komad Maska, brez katerega ni minil skorajda noben pandemični vsakdan v etru Radia Študent. Drugi pa Škratemarad, šestminutna geneza začetnega motiva prek fankerske sečnje, postrockovske tenzije, glasovnega farbanja z momentalnimi dodajanji in odvzemi sfernih slojev. Priklop vključenih k uvodni zanki treh prelepih bratov Tim Tom Teo je lep prikaz podajanja glavnih partov, ko je kljub krajšim prevzemom glavnine vse podrejeno skupnemu aranžmaju, ob vokalnem jasnoglasju Kravosa mogoče celo najbolj pesemsko, kar je v primeru Sportsov treba absolutno vzeti z rezervo. The Spy is on the Corner in njegova začetna razdelitev odbijajočih se poudarkov zadiši po ritmičnem premetavanju Battles, Top Gun pa kolcne po prefinjenem spoju dubovstva in trde rokade v stilu Dub Tria. Glasovni pingpong Kravosa s kitaro nad gruvaškim Fakučevim skeletom v komadu Frančeškin bi brez težav donel v nedogled in zakrival nadaljnje plane, a se prelomi v spevno sintovsko pregibavanje omamnih melodij, medtem ko zaključna naslovna pesem Giorni Sportivi ob vseh strunskih dvogovorih in rifovskih prepletih spomni na Srečno mladino.

Pri Eating Sports nimamo opraviti le z jammersko zasedbo s krepko idejno močjo, ki se lahko na vsakem koraku izpoje, pač pa z bendom, ki se ravno z vsakim novim pogonom komada oplaja na svežem terenu, na popolnoma drugačnih zavojih, potekih od predhodnih začrtanj. In to na debiju s sedmimi komadi glasbeniki jasno dokažejo. Neumno je trditi, da k temu ne pripomorejo izbor in karakterji inštrumentarija, njihov sestav zvokov in vzorcev, njihov izbor motivov, ki jih lahko v momentu razpustijo, dajo na stran, preuredijo, nadgradijo, nikoli pa ne zavržejo, le spravijo za morebitno reciklažo. Zato so tudi vsekitarske asociacije le na prvo žogo; ko na površje naplavi elektronske manipulacije, dubovske odzvene, odročne ambiente, intrigantne ritmike in industrialne reze ter organske elektronike v kleni medigri, se stvari namreč hitro radikalizirajo v konkretnejši doprinos. Taki so pač Eating Sports na njihovih Športnih dnevih.