Rough Trade, 2014

Nova plošča kultne berlinske zasedbe po njihovih besedah pravzaprav ni njihova prava plošča, temveč zgolj dokument procesa in ustvarjanja, ki je krojeno za oder turneje »Lament«. Ta se trenutno odvija po izbranih evropskih mestih in se bo 27. novembra ustavila v Ljubljani v Kinu Šiška. Žalostinka na turneji sledi izbrani geografiji pogroma prve svetovne vojne, skoznjo pa so se EN pretvorili v zgodbarje, arhivarje, arheologe, brskalce po zgodovini in jo vpeli v zvočni medij, jo dekonstruirali, naphali z različnimi občutji, pogledi, interpretacijami, ironijo, humorjem. In s sodobno refleksijo, ki pravi, da smo v vmesju, v interimu in da se vojni, prva in druga, nista zares nikoli končali. Vmes nam EN servirajo marsikaj: žalostinke, balade, teater, njihovo verzijo proto jazza v obliki maršev, asemblaž himn vpletenih držav, tolkalne komade, ki ritmično pršijo statistiko vojne,  mini radijske igre. oz. tradicijo horspiela in kabaret, hipijevski mirovniški bestseller in milozovočna godala. In ja, celo zajebancijo z autotunom. In seveda hrup, šum, ki se mora zajedati v vsako dobro zgodbarstvo, bazirano na arhivih, da se ven privleče nekaj novega, obstranskega, nekaj izven uradne zgodovine. 

Zakaj drugače v arhive? In to brez referenduma, ampak z denarjem evropske in belgijske kulturne politike. Rabimo nove zgodbe, obstranske štorije in like, umetelno zapakirane v forme in zven popularne glasbe ala EN. Rabimo še en konceptualen projekt. Ki se, resnici na ljubo, Neubautnom dobro poda in so dejansko ustvarili eno boljših stvaritev svoje pozne kariere, ki je ukrojila silnost hrupa njihove zgodnejše ere. Ja, to že dolgo ni več Litostroj, niti berlinski zid in hladna vojna. Je pa umetelnost, celo več, lucidna iskrivost, ki se skriva v tem, kako se EN lotevajo različnih glasbenih form in materialov, cepijo preteklost in sedanjost ter izpovedujejo zgodbe. Ampak to sploh ni njihova prava plata, kot pravijo, temveč uvertura v odrsko različico, kjer nas čaka pošast iz zvenečega in donečega industrijskega kosovca, nabranega iz arhiva benda. Skoznjo in skozi uvodno skladbo 'Kriegmaschinerie' nas uvedejo v intenziven šum prve svetovne vojne, v hrup industrijske dobe in vojen vihre, ki so ga tako častili italijanski futuristi in čigar odmev definitivno resonira v delu EN. Hrup so EN utišali in ga uporabljajo zgolj kot skrajno ekspresivno sredstvo za evokacijo občutja pogroma in tragike v vsej silnosti njegove izpovednosti. Zato na plošči izostane spremljajoče besedilo h komadu.  EN so vedno dobro poznali in v lastnem delu kanalizirali različne izme preteklega in današnjega stoletja in 'Lament' ni v tem nobena izjema ...  uporaba tehnik hoerspiela je še eden odmev moderne in kasnejše avantgarde ter vstop v medijsko krajino, v tehnologijo reprodukcije zvoka in radia kot kasnejšega glasnika vojne in manipulacij. Ter nenazadnje kot senca kasnejše Weimarske republike. EN so te manipulacije uporabljali že na samem začetku, dikcijo glasu pa je Bargeld kasneje izpilil do potankosti. V bolj ironiziranih situacijah, kot je pevsko branje dialoga med ruskim carjem Nikolajem in avstrijskim kajzerjem Wilhelmom v skladbi 'The Willy-Nicky Telegrams', se mu pridruži Hacke. Oba sta ob tem nevsiljivo teatralna. In vpeta v jebeni autotune, uspešno tržno glasovno manipulacijo sodobne pop glasbe. V navzkrižju pop glasbe in sodobne klasike ter absurdno zvenečega razbitega narodnega ponosa se znajde melanž himn pod naslovom 'Hymnen'. Če ta že ne spominja na rabo himn na prejšnji plošči kolegov Laibach, pa deloma seveda posmrdi na istoimensko legendarno skladbo  Karlheinza Stockhausna, le da v minibarski različici. Tesnobna občutja zaznamujejo kar nekaj skladb, še posebej tistih, v katerih so se lotili del obskurnega flamskega pisca Paula Van Der Broecka, bojda dadaista z napako –  bil je namreč samotar in ne del kričečih struj prevratne sodobne umetnosti. Dadaizem se je seveda v svoji drži oklical za nepolitičnega in nenacionalnega, zato te skladbe lahko poslušamo tudi kot svojstven komentar, še posebej skozi zven žičnate ograje skladbe 'In The Trenches', poosebljenje meje, ki je označevala in varovala ozemlja med jarki. Kot so svojstven komentar Harlem Hellfighters, arhivsko odkritje projekta, ameriški črnski vod pod francoskim poveljstvom, ki ga EN čitajo v tradiciji bluesa in New Orleansa s Hackejem, Blixo in bendom na vokalih, ki se jim poznajo bližnje izkušnje z afroameriško godbeno tradicijo v različnih projektih članov EN. Gre za skladbi 'On Patrol In No Man's Land' in zaključno 'All Of No Man's Land Is Ours', ki dokončno podčrtata absurdnost vojne in Bargeldove misli, da se ta še vedno kot duh vije po naših življenjih. Ta duh EN evocirajo v osrednji skladbi 'Lament', trodelni žalostinki s čudovitim osrednjim slojevitim vokalno-godalnim delom, ki nas pelje v spektralne višave. Vmes pa fašemo še eno konkretno ritmizirano skladbo, tolkalno verzijo 'Der 1. Weltkrieg', svojstveno ritmizirano zgodovino bojnih silnic, čudovito zvenenje lastne smrtnosti v 'How Did I Die' in brez patosa očiščeno verzijo 'Kam so šle vse rožice', kjer seveda skozi Blixo ne poje Tomaž Domicelj, še manj Joan Baez, temveč Marelene Dietrich, ki je skladbo v nemščini izvajala v šestdesetih.

EN so ustvarili skrajno eklektičen album, ta eklekticizem pa seveda sovpada z vsebinsko naturo albuma. Bend je dovolj zvit, da se ne postavlja na strani, tko kot to počnemo pri nas. Torej niso Švabi. V tej eklektičnosti zvenijo premišljeno in suvereno. Obenem pa so kljub temu ustvarili album, ki ni celovita izkušnja. Konceptualna, vsebinsko zaokrožena celota je kot nalašč za današnjo glasbeno industrijo in podhranjeno kritiko. Zato album nekateri že histerično kličejo album leta in mu talajo desetke. Tu se bomo mi ustavili in ponovili, da gre za res dober album benda, nad katerim smo nekateri že malce zmajevali z glavo. Za kaj več pa bo treba 'Lament' preveriti v živo. In to ne na Soški fronti, ampak v Kinu Šiška.