Big Crown Records, 2023

Dolga leta smo se raperski navdušenci spraševali, ali bo eden najboljših raperjev vseh časov, Black Thought, kadar koli zakorakal na solistično rapersko pot. Po desetletjih dela v matični filadelfijski zasedbi The Roots se je črni mislec znašel na razpotju, ker so njegove korenine postale hišni bend Jimmyja Fallona in se preselile v vsakodnevni večerni termin velikega jabolka, tam pa je za maestralna besedila Black Thoughta in ustvarjanje nove avtorske glasbe zmanjkalo časa.

Leta 2018 je Black Thought vendarle pričel s povijanjem svojih prvih solističnih EP-jev in na koncu še albumov. Doslej najvidnejši rezultat njegovih sodelovanj onkraj The Roots je vsekakor lanski triumfalni projekt Cheat Codes, ki ga je soustvaril s producentom Danger Mousom in je nadaljevanje serije projektov, v katerih najpomembnejši filadefijski rimopljuvač gostí vsakokrat drugega producenta, ki poskrbi za kompleten album. Svojo najaktualnejšo bravuro pa je tokrat popeljal v vode njemu že znanega sveta, naslonil se je namreč na bendovsko estetiko.

Na drugi strani stojijo prvaki cinematičnega soula in novovalovske newyorške funk estetike El Michels Affair, ki so se v raperska ušesa sprva prebili z inštrumentalnimi preigravanji wu-tangovskih klasik, s katerimi so se na različne načine kasneje tudi spajdašili. Njihova starodobna zvočna slika bazira na filmski estetiki soula, funka pa tudi jazza in podobnih derivatov godb temnopolte mladeži sedemdesetih let prejšnjega stoletja in je kot nalašč zaslomba za Thoughtovo verbalno gimnastiko, ki na tem projektu ponovno »živi«.

Črni mislec deluje manj generično robotski in shematsko piflarski, znova se pri njem najdeta dinamika, pa tudi živost, ki sta ga krasili kot prvo grlo The Roots. Spogledovanje s specifičnim, bolj organskim in živim zvokom, ki ga je Leon Michels, šef El Michels Affair, ustvaril na zanj drugačen način od svojih predhodnih projektov, tehnično gledano močno spominja na ustvarjalni proces Rootsov. Michels je za razliko od siceršnje bendovske produkcije ubral bolj klasičen raperski pristop in je stvari v nekaterih primerih štartal iz estetike vzorčenja, ki ji je kasneje dodal še živo bendovsko inštrumentacijo, po večini pa je reinterpretiral lastne kompozicije in jih kasneje vzorčil in zankal v bolj pravoverno hiphopersko formo.

Projekt, postavljen daleč stran od trendovskih hiphop teženj kopiraj–prilepi generike, sloni na blaxploitation filmskosti sedemdesetih let, le da v svoje precej dramatično psihedelične funky beate dodaja ščepce soula, jazza in, z vokalno noto Black Thoughta, predvsem hiphopa. Začetek albuma je tako impresiven in nam takoj prinaša močno pripoved, v kateri se skozi ulično zgodbo in socialne komentarje rišejo slike preživetja v getoidnem delu Filadelfije, kar napoveduje doslej najbolj personalne zgodbe Black Thoughta in manj tretjeosebne naracije.

Skozi kompleten Glorious Game se nato prek vrhunskih kratkih duhovitih opazk in detajlnega družbenozavednega pripovedništva poslušalec sooča s sistemskimi in rasističnimi težavami odraščanja v odrinjenih predelih mesta bratske ljubezni. Socialne komentarje, rasizem, pogoje, ki privedejo do nasilja, in vse ostale tematike nam protagonist dostavlja v veliki večini s pozicije uličnega opazovalca oziroma misleca, nevpetega v nečedne dejavnosti okolice. Ostaja nekakšen kronist stanja in okolice, v katero je hočeš nočeš vpet. V observacijski sklop seveda sodijo tudi nasilje, bolezni mesta, policijske intervencije, kar pa meša tudi z zelo osebnimi introspektivnimi zgodbami, ki jih poklanja ženi Michelle, in pa z zgodbami o staranju, travmatičnosti, emocionalnosti in ranljivosti, katerih višek doseže v kompoziciji I'm Still Somehow.

Uličnemu učiteljstvu pa žal v pravi meri ne sledijo podlage. Leon Michels je sicer močno zakopal v estetiko prašnega organskega hiphopa, ki pa je prevečkrat pocukrano osladen in solzav ter ponekod sega že skoraj do meje tako imenovane elevator glasbe. Podlage so sicer v osnovi zastavljene melodično, tekoče, otožno in gladko s kako spremembo ritma, a bi od mojstra novovalovskega funka, pa tudi glede na tematike glavnega govorca pričakovali manj čiste, bolj umazane, odločne, motne in čvrste podlage, kjer bi povedana vsebina bolj intenzivno sledila raperski naraciji in z njo flirtala. Tudi v delih slikovitega opisovanja težkih časov otroštva v mestu ali pri hvalisam rapu podlage kar nekako plavajo in ne vzdržijo niti polurne dolžine albuma, na katerem sicer ni nobenih raperskih gostov. Vintidž estetiki umanjka zanimivosti, eksperimentalnosti, skrita je za nepričakovano repetitivnostjo, vseeno pa ponuja Black Thoughtu ravno to, kar mu je morda umanjkalo pri njegovih solističnih projektih, in sicer dinamiko pri njegovem tehnično fenomenalnem, a zelo neosebnem podajanju besedil. Naracija je tokrat bolj življenjska, precej pa se pozna to, da Thought izhaja iz najbolj izvirnega in praktično edinega resnega raperskega benda v zgodovini hiphopa, saj se še kako opazi večja živost povedanega.

Glorious Game je z raperske strani skorajda brezhiben, domiseln in osredotočen projekt raperskega veterana, ki ve, kako se stvarem streže, vseeno pa ni več na vrhuncu svoje kariere. Žal se je ideja sodelovanja z modernim soul in funk kolektivom malce sfižila na strani El Michels Affair, česar nismo pričakovali. Tehnična in vsebinska sposobnost raperja, za katerega lahko resen hiphop poslušalec našteje ogromno argumentov, zakaj spada med pet najboljših raperjev zgodovine, nikoli ni bila vprašljiva, še posebej, ko je tudi on sam inspiriran in nam ponuja močne reference, besedne igre in ljubezen do rapa. Rahla težava nastopi, ko nam okoliščine, ki nas privedejo do nasilja na eni strani in rasizma, neenakosti ter policijske represije na drugi, skazijo estetsko sicer dobro premišljeni, a slabše dodelani beati, ki jih je navdihni soul.

Kratek album je v skupnem seštevku precej dober izdelek, ki pa bi prišel bolj do izraza kot še krajši izid, a pušča pridih, da bi to sodelovanje lahko prineslo precej več in se razbohotilo precej bolj, kot se je.