EL VY: Return to the Moon

4AD, 2015

Ameriški dvojec El Vy je ena tistih zasedb, ki je vzniknila od nikoder, povila ploščo pri založbi 4AD in se po krajši ameriški turneji mudi še na krajši evropski. In to naj bi bilo pretežno to, zato poslušalce in kritiška ušesa rahlo mede, a gre zgolj za projekt ali neko stalnico, ali gre za zlitje dveh že utečenih govoric ali nekaj povsem novega v avtorski avri dveh ustvarjalcev, ki sta sicer člana že znanih zasedb. El Vy sta namreč Matt Berninger, baritonski crooner zasedbe The National in Brent Knopf, včasih član zasedbe Menomena, danes pa tvorec lastnega projekta Ramona Falls. Vse skupaj je povsem v stilu današnjega časa, ko protagonisti dobro usedlih in uveljavljenih zasedb tvorijo še en kup stranskih projektov, superskupin, gostujejo na ploščah drugih izvajalcev in se spuščajo v žanrske in zvočne vode, v katerih jih nismo vajeni in ob katerih nemalokrat dvignemo obrv. 

Ob tem se velja vprašati, ali je scena danes dosti bolj sproščena v prehajanju med včasih neprehodnimi oznakami in žanrskimi svetovi, kot sta alter in pop, ali pa so ekonomske in bivanjske realije za glasbenika pač take, da mora biti več stvari hkrati. V starih časih se ti prehodi niso tolerirali, zanje so obstajale pljuvalne oznake 'sell out'. In v te čase z bolj ali manj jasnimi prehodi v sedanji čas rockerja v srednjih letih skozi regresijo v preteklost nas pelje dvojec El Vy skozi sodobno zvočno eklektiko, ki združuje oba zvočna svetova obeh ustvarjalcev in ob tem ponudi še nekaj novega. Razpetost med preteklostjo in sedanjostjo ter eno glavnih tem plošče lepo povzame verz iz pesmi 'It's a Game', ki pravi: 'I've never been so alone, 'til I read that the Minutemen were dead' in se nato v isti formi prevesi v '... until today'. Prehod od najstništva, ki je preko punk rocka zaznamovalo določeno senzibilnost v odraslost, v kateri rocker na turneji skuša osamljenost. In zraven Minutemen, punk rock legende, Berninger pa D Boona in Mika Watta, prekrščena v moškega in žensko, uporabi kot fikcijska junaka ljubezenskih zgod in nezgod, ki se prav tako vtirajo v vsebino pesmi.

Lahko rečemo, da gre na širši ravni vsebine albuma tudi za svojstveno demitologizacijo podobe rock zvezdnika, stava, ki ga Berninger obvladuje že v The National in na katerem pravzaprav gradi svojo javno podobo. Le da si pri El Vy da več duška, svojo humorno plat, cinizem ter samoironijo razpre v bolj sproščeni maniri. Slednjo narekuje tudi zven glasbe in aranžmajev Brenta Knopfa, ki so dovolj raznoliki in pronicljivi, da Berningerja peljejo v nove situacije in prepričljivo podčrtujejo in podpirajo vsebinske in emocionalne prehode pevčevih izlivov. Lirično se Berninger odmika od velemestnega vrveža New Yorka in se podaja v manjšo urbano sredino svojega odraščanja, ki jo preči z aktualno izkušnjo rockerskega nomada. Ob fiktivni ljubezenski zgodbi in premeščanju imen protagonistov ter protagonistk iz svojega realnega življenja ustvarja premeščajočo in prelivajočo se narativo, utelešeno v zanj značilni, globoko zveneči vokalizaciji. 

Večkrat se to zgodi v rahlo nerodni maniri, a ravno ta nerodnost je ena temeljnih vsebinskih plasti pričujoče glasbe in njene pojavnosti tako na odru kot na plošči. Njegov glas in vokalna interpretacija sta namreč specifična, glas je po eni strani melanholičen, po drugi strani kričav ter v višjih legah krhek in počen, nabit s samosvojim emocionalnim nabojem. Ta se seveda kot tak prilega mehkim plastovitim skladbam zasedbe The National, pri El Vy pa občasno deluje v kontrastu s Knopfovo glasbo, ki je v osnovi bolj preprosta in manj slojevita kot pri The National, hkrati pa bolj raznolika in usmerjena k izrazitejšim, preprostim melodijam, bodisi kitarske bodisi sintetične narave. Slednje večkrat sumljivo smrdijo po zvenu osemdesetih, kar seveda danes lahko tolmačimo tudi kot prevladujoči zven današnje dobe. Takšne in drugačne nature so te kreativne nerodnosti El Vy, ki se na prvo uho zdijo kot nerodnosti, ob globljem posluhu pa kot simpatične prednosti. Njuna glasba deluje kot mešanica popa in sodobnega indie rocka za starejše občane in občanke, a je dovolj pronicljivo raznolika, da nagovarja tudi sodobno mladež, ki polni njuno trenutno klubsko turnejo in posluša glasbo njunih matičnih zasedb.

Plošča se začne v presenetljivem up-tempo vzdušju. Naslovna pesem plošče 'Return to the Moon' in prva javno objavljena mala plošča fikcijsko ljubezen med dvema glavnima karakterjema malce nerodno zapakira v poezijo na ravni kreativnih delavnic in jih podpre z mehkim diskoidnim funkom v stilu poletnih hitičev. Nekatere kitarske ritmične figure se v skladbi slišijo kot afro beat, a so tega verjetno slišali le v sodelovanjih Damona Albarna z afriškimi glasbeniki. Naslednja skladba 'I'm The Man To Be' je neroden sprehod v belski indie-rock hip-hop v stilu, ki ga je v devetdesetih ustoličil Beck, a ga briljantno rešuje vsebina pesmi, ki se v iskrivo humornem in samoironičnem tonu poigrava z banalnostjo rock zvezdnika, njegovo poveličevalno seksualno samopodobo, ki se izlije in sesuje v izlivih onaniranja. Tretja 'Paul Is Alive' že umirja tempo, omenja Cramps, The Smiths, Hüsker Dü, nas pelje v brezbrižno adolescenco, ki se je napajala v indie-rocku, klubski sceni, ustreznih imidžih, subkulturah in mehki omami, ki jo omenja pesem 'Need a Friend', bazirana na udarnem klavirskem riffu in globokem basu. V teh dveh skladbah El Vy imenitno ujameta duh devetdesetih, ko je bil kao alter še vedno alter, drža, poza in naivno življenjsko vodilo, za katerega smo danes 'fortysomething' mislili, da bo trajalo večno.

'Silent Ivy Hotel' je izlet v croonerske vode, ki jih Berninger v samoironiji kasneje sesuje v skladbi 'Sleepin' Light' z verzom 'I ain't no Leonard Cohen'. Skladba je ovita v mehki beli soul in ozaljšana z gostujočim vokalom Urala Thomasa. Vrhunec plošče predstavljata 'Sad Case', ki se zlije v sorodno 'Happiness Missouri', dve udarnejši skladbi na plošči, ki ju lahko postavimo v kontrast s skladbami 'It's a Game', 'No Time to Crack Up the Sun' in zaključno 'Careless'. V njih je dvojec najbolj baladen, grenkoben in intimen, Berninger pa ujet v podobo, po kateri slovi.

Prednost pričujoče plošče in dvojca El Vy je ravno ta, da se ta podoba skozi različne skladbe in raznoliko muziko raztelesi oziroma še bolje utelesi tudi v drugih žanrskih odtenkih. Rečeno z besedami obeh protagonistov dvojca: 'It's fun'. Res gre za zabavno izkušnjo, vendar tistega tipa, ko v rahli omami sestopite z zabave sami vase in malce kontemplirate nad lastno eksistenco. In se ob smiljenju samemu sebi znate temu tudi nasmejati in s tem nasmejati ljudi okoli sebe.