Important Records, 2011



Danes bi vam rad povedal zgodbo o glasbeniku, ki je lani poslušal samo svojo glasbo. Glasbenik je poklic, ki se ga ne da naučiti. Pravzaprav našega glasbenika nihče ne pozna, ker živi v času, ki ne pozna glasbenikov. Imenuje se Eleh. Živi streljaj stran od glavnega mestnega križišča, redko zapušča svojo hišo in še redkeje prejema obiske. Zase ne bi dejal, da je skromen, čeprav ga obdaja temu podobna avreola. Skoraj ni vredno, da ga opisujem, kajti skoraj v ničemer ni drugačen od ostalih. Včasih nosi trenirko, včasih hlače, poleti oblači svetle majice in pozimi temen plašč.

V njegovi sobi so: dva zvočnika, miza, gora sintetizatorjev in ojačevalcev in kablov in vezij in oscilatorjev, kitara, mogoče klavir, gramofoni, postelja in omara. V omari so plošče z napisi La Monte Young, Charlemagne Palestine, Pauline Oliveros, John Cage. Na majhni mizici je knjiga o Josefu Albersu in mehanična budilka. Ko glasbenik sedi za mizo, potrpežljivo posluša tiktakanje budilke. Spomladi najraje posluša ptice. Lani poleti je po nesreči povozil sinico in od takrat naprej v tišini čaka, da druge pridejo nazaj. Mogoče ima družino, najverjetneje nima veliko denarja in nihče ne ve zares, kako mu je ime.

Če bi hotel, bi se namreč že zdavnaj predstavil. Imel je trinajst, skoraj samo vinilnih izdaj, in pet let časa. Pustimo ga torej pri miru. Ko bo hotel spregovoriti, bo to tudi storil. Vendar Eleh ni govorec. Srčika njegove pripovedi je ravno njena odsotnost; uporno vztrajanje na vinilnih izdajah pa ni posledica fetišizma, temveč služi kot iskren, funkcionalen smoter za ohranjanje visoke zvočne kakovosti. Tudi prehod od izvornega materiala do distribucije je počasnejši, kar postopek nadzorovano zavira in glasbeniku tako ponuja čas za refleksijo. Elehove plošče so cel ekosistem informacij zgolj o instrumentariju; naslovi skladb vsebujejo neotipljive abstrakcije in tehnološke detajle. O avtorju samem ne duha ne sluha. Ovitki plošč so optične iluzije, interakcije med barvnimi spektri in visceralno prepletanje senc ter kontrastov. Narejeni so z očitnim trudom, predanostjo in ljubeznijo.

... kakor tudi njegova glasba. Enigmatični Eleh ustvarja minimalistično, analogno drone glasbo, ki poudarja predvsem fizikalnost ultranizkih frekvenc. Danes bomo poslušali njegov zadnji izdelek, poimenovan Radiant Intervals. Vsaka kompozicija na njej sestoji iz prgišča intimnih, toda visokoenergijskih signalov, ki se pojavljajo, prepletajo, izginjajo in vrtinčijo okrog špartansko visokih ali nizkih ekstremov. Ni intra, ni outra, ni klimaksa ali kakršnekoli otipljive progresije skozi čas. Eleh poslušalca preprosto pošilja v nihajoče polje resonance, v transformacijo prostora in časa. Njegova muzika doseže izjemno fizičnost brez vtisa agresije ali rezkosti, zato jo je treba poslušati na glas. Z zviševanjem glasnosti ne doživimo spremembe glasnosti; zvok samodejno zavzame fizično obliko in kvečjemu utrdi svojo prisotnost v prostoru. Plošča Radiant Intervals, ki jo bomo poslušali danes, ni pripoved o meditaciji. Radiant Intervals je portal v dejansko meditativno stanje.

Ali je možno, da je anonimnost recenzentu neskončno bolj privlačna kot nagnusna biografizacija in je zato Elehu pripravljen bolj prisluhniti? Tančica skrivnostnosti je zmeraj bolj romantična kot resničnost in noben curriculum vitae ne more v popolnosti upravičiti svoje glasbe bolj, kot jo udejani glasba sama. Umetniki v živo so sicer ljudje, kot vsi ostali. Toda ko je glasba izdana brezimno, se odpira možnost podajanja nečesa, kar je anomalija v svetu umetnosti: zvok, razvezan od pritiskov ega. Na našo srečo Eleh zažari najbolj takrat, ko je žarišče prestavljeno stran od anonimnosti, hiperbole in svetega grala zvočne neomadeževanosti. Kar ostane v slušnem polju, je potem le še temačna toplina. Čisti ton, čisti zvok. Prostor, bit in čas.