ELI KESZLER: ICONS

Oddaja
15. 8. 2021 - 19.00

LuckyMe, 2021

V osrčju današnjega obravnavanega albuma, njegove umetniške intence je skromen avdiovizualni komentar trenutka v razkrajanju imperija Združenih držav Amerike. Kip svobode, nepregledni nebotičniki in plantaže betona, položenega v drugi polovici 19. stoletja ー prosvete ikone Manhattna ー so le nekateri simboli vzpona svetovne velesile, katere sestopanje komentira bobnar, skladatelj in umetnik Eli Keszler na novem albumu Icons. Občutke svetovnega zaprtja, zgodovinskega lockdowna, je pograbil z največjo možno žlico in s pomočjo telefonske kamere dokumentiral vsakdanje dogajanje na ulicah velemesta, s tolkalskimi pripomočki, ki mu služijo že na devetem albumu, pa je v domačem studiu občutke prenesel še preko mikrofonov na zvočne nosilce. Icons podobno kot njegov slavni predhodnik Stadium izpred treh let posnema avtorjevo metodo v tem, da “skuša pustiti vtis arhitekturnega okolja, v katerem je nastajal”, kot je zapisala Lina Steiner pred dvema letoma, le da je Stadium obravnaval žalostno živahnost svojega okolja, Icons pa njegovo tragično poškodovanost. 

Situacijski tolkalec s "prostorskim" albumom
 / 6. 1. 2019

Keszler je v nedavnem intervjuju priznal, da je po svojem svetovnem nazoru pesimist in da lepoto v umetnosti išče skozi občutenje žalosti, izpraznjenosti, nelagodja. Lahko bi mu rekli tudi romantik s to razliko, da ga ne privlačijo mogočne sile narave in tektonski premiki gorà, temveč lepoto naravnih sotesk najde v mestnih soseskah, v vsakdanji nenavadnosti obnašanja ljudi in venomer nepredvidljivi sedanjosti, za katero bi Eli Keszler želel drugačno družbeno ureditev, a je pri tem nemočen. Album Icons krasi naslovnica s fotografijo Leie Jospé, ki na rdeče-črni podlagi prikazuje skrbno oblikovan dekliški kip iz fontane baročnega umetnika, a brez usmiljenja pospravljen v skladišče ob z belo rjuho pokritem čistilnem aparatu. Stanje zavrženosti, ki ga orisuje, spremljajo na notranjih ovitkih dvojne vinilne plošče še fotografije človeške izprijenosti, kot je fotografija napisa GOD OVER MONEY na vetrobranskem steklu belega terenca lokalnega motokluba. Icons komentira včasih ironično včasih tragično (pogosto pa tudi duhovito) izprijenost modernih vsakdanjih ikon, s tem da glasba na albumu Icons ne odraža neke direktne nastrojenosti. Zdi se, da se Keszler postavlja v vlogo zunanjega opazovalca in skuša prikazati neka prijetna občutja tega razkroja. Konstrukcijo, ki gre v roki z destrukcijo.

Icons otvori daljša skladba All the Morning in the World, kot da bi skušal Keszler s prepletanjem različnih tolkal, zvoncev in terenskih posnetkov zajeti prebujajoč zvok sončnih vzhodov in loviti sončne žarke, potujoče preko zemeljskih poldnevnikov. Iz nedolžnega začetka se zbudimo v Manhattnu, kjer avtomobili z napisi God Over Money krožijo po tamkajšnjih ulicah, kar orisuje naslednja istoimenska skladba. Neprijetnosti odžene The Accident, ki prva vnese zvoke Keszlerjeva primarnega instrumenta na album. Kontemplativen in razdražen duh ter ambientalno podstat albuma nadaljujejo tudi skladbe Daily Life, Rot Summer Smoothes in Dawn, ki s podobno maniro slikajo trohnenje in žalostno napetost, ki jo doživlja obnemeli glasbenik. Ob tem se spomnimo na italijanskega umetnika podobnega kova, bobnarja in skladatelja Andreo Belfija, ki je s podobnimi instrumenti in občutki ustvaril album Natura Morta. Lahko bi rekli, da s podobnimi instrumenti in v podobnem stilu Natura Morta in Icons izražata složno tragičnost, eden do narave in drugi do mest. Kot da bi drugo ob drugi gledali sliko sodobne interpretacije italijanskega tihožitja in duhovite vsakdanje portrete ulice Tadeja Vaukmana.  

Album Icons v nadaljevanju teče z neko nepretenciozno ustvarjalno noto. Ne sledi trendovskim smernicam, ampak je tekom poslušanja očitno, da je Eli Keszler zrel umetnik, ki kroji svojevrsten izraz že dobro desetletje s pomočjo močnega institucionalnega zaledja različnih uveljavljenih založb in s podporo drugih umetnikov, kot sta njegova nekdanja sodelavca Daniel Lopatin in Laurel Halo. Kar se je recenzentu sprva zdel rahlo duhamoren, predvsem pa suhoparen album ー kar do neke mere ostaja ー, se je tekom raziskovanja Keszlerjevega ozadja razblinilo in postavilo v nov, primernejši okvir. Namenska ležernost albuma Icons je premišljeno dozirana kot zrcalo spokojnega pogleda nemočnega umetnika v lockdownu velemesta, ki z nestrpnostjo raziskuje sodobnost. Odličen prispevek v njegov opus, ki pa si ga ne bomo zapomnili kot njegov vrhunec.

Avtorji: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

🫖

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness