Moon Glyph, 2025

Eliot Krimksy, ki se glasbeno udejstvuje v New Yorku, je svoje zvočne zamisli v naš spomin začel zapisovati kot soustanovitelj art pop zasedbe Glass Ghost. Zasedba je izdala dve plošči, leta 2009 Idol Omen in leta 2014 prepoznavnejšo Lyfe. Obe sta zaznamovali dve lastnosti – raznolika in krepka ritem sekcija, predvsem pa Krimskyjev neizogiben in neobičajen falzet ter krhkost njegovega glasu, ki sta postala njegov zaščitni znak. 

Ob ustvarjanju z bendom je glasbenik muziko snoval tudi samostojno. Pod svojim imenom je leta 2014 izdal klavirsko ploščo Radiant Veil, predlani pa zvočno bolj specifičen album Phase of Light. Na predlanski plošči se je glasbenik poglobil v ambientalnejše zvočne strukture, album je zavil v konceptualni okvir prodiranja svetlobe in nam tako ponudil sodobnejši vpogled v zvočne sestave, ki so mu v preteklih letih bolj povšeči. Zvok se je manifestiral, leto pred tem pa je umetnika nepričakovano doletela tragedija izgube očeta, ki ga je močno zaznamovala.

Med iskanjem ventila je nastala njegova najbolj osebna plošča I Made My House, ki jo obravnavamo v tokratni Tolpi bumov. Glasbenik se je popolnoma prepustil minimalnim zvokom in vključevanju atmosferičnih podtonov. Spopadel se je s težo izgube bližnjega, raziskoval svoje otroštvo, gradil hišo davnih spominov, premleval odtekanje časa in stanje svojega duha, predvsem pa je žaloval. Poglobil se je v svojo preteklost in na plano privlekel stare kasetne posnetke očeta, za snemanje plošče pa se je podal v staro družinsko hišo in sedel za svoj otroški klavir. 

Album nas pozdravi s škripanjem starega parketa, medtem ko se glasbenik napoti do tipk, nad katerimi je odraščal. Nekaj trenutkov kasneje nas pozdravi še osrednji motiv prihajajočih skladb. V kasetnem posnetku iz osemdesetih let slišimo očeta, ki sinu skuša pojasniti, kako je takrat gradil hiško. Glasova očeta in sina se porazgubita in nas ponovno nagovorita v teku plošče. Včasih sta koherentna, včasih pa izgineta v atmosferično, občasno zgoščeno in grobo zvočno osnovo, ki lomi meje med spominjanjem in praznino ob izgubi.

Ploščo spremljata občutka domačnosti in nostalgije, k njima pa nedvomno močno pripomore ozvočenje Krimskyjevega klavirja. Ob igranju lahko slišimo vsak premik v klavirju. Izrazito občutimo trenutke, ko se tipke vdajo teži glasbenikovih dlani, ki begajoče, a lahkotno letajo in ubirajo nežne melodije. Zaradi zvokov škripajočega parketa in klavirja, ki jih slišimo le nekaj centimetrov od ušes, si lahko prostor v celoti predstavljamo. Zdi se, da lahko čutimo, kje stojijo stene, kje so vrata in okna ter kdaj bo umetnik ponovno vdihnil. 

I Made My House je zvočno minimalistična plošča, na kateri Krimsky vseskozi vzdržuje skoraj isti ton. Ponekod se tako zdi, da avtor le krasi tišino, ki ga spremlja. Nekatere skladbe delujejo po principu preprostejše repeticije refrena, medtem ko so druge povsem inštrumentalne, nekoliko nepredvidljive in prepletene s kasetnimi posnetki, ki vzbujajo močne melanholične občutke. Besedila so kontemplativna. Krimsky razmišlja o navigiranju čez svoje življenje, o doseganju miru in razumevanju izgube, spremlja pa ga vseprisoten in topel očetov duh. Skladbe se prelivajo druga v drugo, glasbenik pa večkrat uporabi tudi učinek zakasnitve, loopanja in preoblikovanja kasetnih posnetkov, ki jih nato izkoristi za osnovo novih zvočnih podob. To je najjasneje v skladbah Chasing My Shadow in Time Waves, v kateri posnetek otroškega glasu na koncu izgine v ohromelo zvočno sestavo. 

Kljub enotnemu zvoku posamezne skladbe zaznamuje privlak nepredvidljivosti njihovega izteka. Plošča v nas vzbudi zanimanje za rdečo nit, ki je navadno vezana prav na posnetke s kaset. Nikoli ne vemo, ali bodo glasovi vzdržali v razumljivi podobi ali se bodo porazgubili med bolj grobe in kolosalne zvoke, če poznamo kontekst, pa je vsaka ponovitev pogovora med staršem in malčkom čustveno pretresljiva. 

Poleg intimnega klavirja ploščo močno določa atmosferični podton, celoto pa dopolnjujeta še saksofon in trobenta, ki se pogosto razigrata nad osnovo klavirja in skrbita, da glasba kljub klavirskim repeticijam ohranja živost. Preplet vseh osrednjih elementov je najbolj slišen v skladbi Long Way, v kateri preizprašujoči vokal spremljata živahnejši saksofon in občasni efekti, ki počasi razkrajajo zvok, dokler ta popolnoma ne izgine in nas pusti v osamljeni tišini. 

Krimsky nas s ploščo I Made My House povabi v svojo hišo – tako dobesedno, saj je ta hkrati kraj snemanja, kot  posredno, v tisto, o kateri se je pogovarjal s pokojnim očetom. Oriše mesta otroških spominov, s tem pa nas spusti v najgloblje kotičke svojega bitja. Aktivno premleva zadano bolečino in se postopoma uči z njo živeti. Sprašuje se o življenju, ki ga želi živeti in o načinu spopadanja z novim grenkim občutkom. Po sprehodu čez njegove hodnike nas pospremi nazaj do vhodnih vrat, kjer ga zapustimo z občutkom spokojnosti in miline, ne pa žalosti in obupa, s katerima pogosto povezujemo izgubo.

Ploščo I Made My House zaključi smiseln krajši odsek, v katerem nas, podobno kot na začetku, ponovno pozdravi očetov glas, ki se porazgublja med hitrim preigravanjem klavirja. Ta postopoma utihne, Krimsky pa vstane in se po starem parketu ponovno sprehodi do vrat sobe, v kateri je začel svoje potovanje, tri nadstropja nad mestom, kjer je svojemu očetu pripovedoval o grajenju hišice. Na ta način glasbenik zaokroži album, a s tem zagotovo ne oznanja konca razmisleka, temveč nas opremi z novim dojemanjem bolj individualne, občutljivejše glasbe.