Fat Possum Records, 2024

Lansko leto je ikoničen newyorški eksperimentalni hiphop dvojec Armand Hammer, ki ga sestavljata Elucid in billy woods, izdal skrajno čislano plato We Buy Diabetic Test Strips. Toda album se ni popolnoma izognil pritožbam. Nekatere je namreč presenetila, da ne celo zmotila, nekarakteristična stilistična smer produkcije, ki je mestoma močno zabredla v polje eksperimentale. Morda je dvojec prav zaradi svežega in neobičajnega pristopa k ustvarjanju inštrumentalnih podlag album prvič po desetih letih delovanja izdal pri drugi založbi in Backwoodz Studioz zamenjal s Fat Possum Records. Najverjetneje iz podobnih razlogov pri tej založbi Elucid nadaljuje tudi svojo samostojno pot z albumom Revelator, ki je izšel v začetku oktobra letos.

Z desetimi leti impresivne diskografije in mnogimi sodelovanji z najbolj zajebanimi producenti in emsiji je Elucid malodane že z zlatimi črkami zapisano ime aktualne neodvisne in podtalne raperske scene zadnjega desetletja. Malokatera beseda še ni bila izrečena, malokatera zgodba zamolčana in malokatera stilistična usmerjenost še ne raziskana in izpiljena v času glasbenikovega več kot desetletnega lomastenja po obronkih raperske scene in druženja z njeno podzemno smetano. Toda vedno obstajajo nove neraziskane smeri in Elucid na plati Revelator po njih trmasto rovari. 

Čeprav smo od avantgardnega newyorškega emsija vajeni spogledovanja z različnimi žanrskimi vplivi, gre plošča Revelator produkcijsko vendarle še kanček bolj v levo polje. Že spočetka je jasno, da na tem albumu ne bo veliko zračnega prostora za lovljenje eksistencialnih in introspektivnih abstraktnih misli, ovitih v meglice zelenega dima. Disonantne nojzerske podlage in bombastični industrialni ritmi ploščo sprevračajo v Elucidov konfrontalen napad, v izliv jeze, agresije, frustracij in blodenj. Za naglitchane zvočne kulise, ki se po intenzivnosti ponekod znajdejo v polju kompozicij žanra power electronics, je poskrbela plejada dobro znanih avanturističnih producentov, kot so August Fanon, Child Actor, Samiyam, The Lasso in DJ Haram, glavno vezivno tkivo med kreacijami različnih beatmakerjev pa predstavljajo posneti bobni Jona Nellena. Podlage zdaj hrumijo, drugič piskajo, tretjič plešejo ritem zlomljenih kosti ali pa kričijo v obliki distorziranih glasovnih semplov, vseskozi pa prihajajo iz območja nelagodja in neudobja in so prežete s pretečim občutkom o napadu grozeče anksioznosti, popolnega kolapsa. Intenziteto izgubijo šele v drugi polovici albuma, v skladbah SKP, 14.4 in XOLO, toda moreča in mračnjaška atmosfera ostaja.

Elucid nalomljene beate še sam kot sekira seka s svojim vokalom. Znotraj harmoničnega kaosa in hrupa išče vrzeli, ki jih polni z utrinki in besedami gneva ter hladne in your face resnice. Podobno kot so zblojeni beati, tudi Elucid shizofreno iz rokava stresa verze, iz katerih nerad kuje epske pripovedi, kaj šele spevne refrene. Raje se prepusti toku misli, da iz njega izvabi utrgane enovrstičnice, slikovite opise in domiselne besedne igre. Večino časa izhaja iz sebe, kriptično govori o svoji identiteti kot oče, kot Afroameričan, kot zgolj samo še en izgubljen in zafrustriran posameznik, ki se poskuša prebiti čez vsakdan v odtujeni družbi in represivnem izkoriščevalskem sistemu. Na albumu je prisotnih bore malo gostujočih emsijev. V dveh komadih se Elucid poveže s pajdašem billyjem woodsom, ob njem se na plati znajdeta samo še Creature in Skech185, v preostalih enajstih skladbah pa Elucid samozavestno nastopi sam in verbalne skovanke vleče iz globočin svoje notranjosti in psihe.

Podobno kot smo lahko zasledili ob izidu zadnje plošče dvojca Armand Hammer, je tudi samostojna izdaja Revelator raperskega mojstra Elucida korak dlje na poti v eksperimentalo. Bombastična produkcija in lirične ekspresije, ki iz Elucidovega gobca letijo kot opeke, gradijo kovinsko ogrodje in kohezivno strukturo albuma Revelator. In čeprav Elucid morda ubira doslej še ne tako znane poti, po njih stopa samozavestno, s trdnim korakom, z dvignjeno glavo, nadrkanim odnosom in nabrušenim jezikom.